Vitezi in Čarovniki

[Boki]

V novi Bukli je kratka predstavitev Vzpona indigo otrok.
Somrak Drugotnosti, Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki gre proti koncu, tiskana izdaja bo razširjena z bitko za najsevernejše vilinsko otočje Almandro. Vrača se vilinski kralj Almis For, ki je pomemben lik v Vzponu Elejle. Tudi v tej knjigi se bo soočil z damejahom. Prvič bodo opisana nova orožja ene in druge strani. Kako se bodo vilinski napredni umetni vojščaki soočili z ljudmi v belih oklepih, oboroženi s kristalnim orožjem? Je vilinska magija sposobna ustaviti ognjene sulice, jate tzevogov in se skriti pred umetnimi letečimi stvori?
Tukaj je malce za gušt:

Še preden se nakaže kratek zimski dan, se na velikih ladjah odprejo velike lopute. V poveljniški dvorani, na vrhu admiralske ladje z dvojnim trupom, se zberejo trahiki napadalnih tarikov. Virena pritiska na nenavadne kvadrataste umetne kamne in magična plošča sredi mize oživi. Z magijo ustvarjena svetloba oblikuje zemljevid otočja. Cilji magičnih kristalnih kopij se rdeče pobarvajo:
»Gospodje, zdaj gre zares,« in pritisne na rdeče pobarvan kamen, ki se vdre pod pritiskom nežnega prstka. Pojavi se odštevanje.
Ko se prikažejo štiri ničle, se ladja rahlo strese, zatem zamolklo zagrmi in ognjene sulice siknejo v nebo proti označenim ciljem na otokih.
Na magični tabli se izrisujejo poti sulic. Nobena magija jih ne ustavi. Ob udarcu v sveto vilinsko zemljo se območje udarov sulic pobarva rdeče. Vsak zadetek prinese silovito ognjeno pustošenje, za njim ostane petmetrski udarni krater.
Prisotni trahiki se spogledujejo. Virena se zareži:
»Čas je za drugo rundo!« in znova pritisne na čudežni kamen. Ponovi se sosledje odštevanja, čakanja na zadetke in ognjenih izbruhov.
Možje napeto pričakujejo morebitni vilinski odziv. Kot neskončen dan se vleče pol ure čakanja v nadležni tišini. Vilinci z ničimer ne pokažejo svoje prisotnosti. Na otočju se ne pokaže noben znak dejavnosti. Virena si zadovoljno mane dlani:
»Vilinci, če imajo tam kaj, so se odločili počakati. Ustrezimo jim! Začnite z invazijo! Če je kje nastavljena kakšna past, se bo morala sprožiti,« rezko ukaže in trahiki pohitijo izvrševati svoje vnaprej določene naloge. V prvem valu je deset tarikov, ki morajo do naslednjega jutra pripraviti mostišča na vseh treh glavnih otokih.
Z ramp vzletijo jate tzevogov, ki obalno območje zasujejo z ognjenimi izbruhi in motrijo za morebitnim vilinskim odzivom. Ognjene sulice so v prah spremenile nekaj starodavnih vilinskih razvalin. Jezdece spremljajo čarovniški kovinski ptiči in Vireni posredujejo žive slike dogajanja.
Jutranja zora je že precej svetla, ko se z velikih ladij spustijo manjše ladjice, napolnjene z orki in kačjeglavci, da zasedejo najmanj izpostavljeno mostišče na severu glavnega otoka. Orki in kačjeglavci naj bi zmedli obrambo in privabili morebitni prvi odziv.
Pol ure za prvim valom, ko ta skoraj doseže obale, tik pred sončnim vzhodom, sidrišča nosilnih dvotrupnih ladij zapustijo večji čolni s kristalnim pogonom.

[Boki]

V reviji Joker (287 - junij 2017) je intervju z avtorjem Vitezov in Čarovnikov ter recenzija Vitezi in Čarovniki: Vzpon indigo otrok.

[Pepi]

Čak ... sej to si ti, ane? Mislm, avtor Vitezov in Čarovnikov?

[Boki]

Nekaj takšnega.

[Pepi]

Aja, hehe. Za sekundo sm pomislu, da maš najetga kšnga piarovca, k ti fura tale forum account.

[Boki]

Včasih bi ga rabil, da me kresne po glavi, ko kje zinem ali natipkam kakšno prenagljeno ali premalo preverjeno.

[Boki]

Magijska gimnazija Lubliana je tik pred izdajo. Najprej bo E-knjiga. Ker je v knjigi precej naslanjanja na alternativno zgodovino in tudi obilje ne čisto vsakdanjih besed, bo na koncu obširen slovar. Tako bo razloženo, kaj je astrološka sistematika z astrološkim sistematičnim pregledom, astromatematika, Drevo življenja, sefira, diabolus, equit maximus, vatikanska cerkev, osebna prelatura, inkvizicijska legatura, gentes maiores ipd.
Ker sem dober, je tu za gušt 0. poglavje.
0. Praefatio

Elena Minerva Lacoste, sveža doktorica astrologije, je odločno vstopila v temačno dvorano. Vedela je, da je tukaj zaradi svoje doktorske disertacije Krizni agensi in njihov vpliv na mentalni fluid na berijskem pragu Ipsissimusa. V akademskih sferah je z njo že dvignila nekaj prahu. Očitno dovolj, da je vzbudila pozornost najmogočnejših magusov cesarstva.
Svetloba je prihajalo samo skozi nenavadno majhne line, nameščene tik pod stropom. S kotičkom očesa je ošinila prapore magijskih cehov. Zaradi temačnosti ni jasno videla najmogočnejših mož magije, ki so sedeli za elegantno podolgovato mizo. Zbrani okoli te mize se preprosto imenujejo Omizje. Čeprav gre za neformalno druženje, se ravno tukaj sklepajo najusodnejše odločitve o magiji. Formalna telesa cehov samo potrdijo odločitve Omizja.
Elena je ena od redkih žensk, ki so kdaj vstopile v ta posvečeno moški svet. Ob vsem tem poudarjanju uravnoteženju moških in ženskih energij, ženskam ne uspe sesti za Omizje. Pogoltnila je slino in poskušala razbrati osenčene obraze.
V oči ji je padel prazen prestol, precej višji in razkošnejši od drugih sedežev.
Namenjen je Ipsissimusu, da zasede položaj Rex superiorja.
Nazadnje je nanj sedel dr. Aleister Crowley. Ceremonial je zaprl vrata in jo ogovoril:
»Doktorica Elena Minerva Lacoste, sedite prosim,« in ji pokaže s stropnim reflektorjem osvetljen navaden stol, pravzaprav precej nizko pručko. Elena je prikimala in sedla na ponujeno neugledno sedalo. Občutila je nelagodje. Svetloba reflektorja je na srečo malce pojenjala.
Ogovoril jo je mogočno globok, malce hrapav glas neformalnega vodje Ozmija, ki so ga vsi klicali rector:
»Doktorica, kar preidimo na bistvo. Naša gostja ste zaradi svojega izredno pomembnega dela in njegovega pomena za magijske institucije cesarstva. Zagotovo veste, da je Omizje pritegnila vaša doktorska disertacija. Zakaj želite izsledke vaših doktorskih raziskav aplicirati v astrološko sistematiko Ipsissimusa? Kaj manjka obstoječemu sistemu?«
Elena je najprej znova poskušala, neuspešno, razbrati obraze magusov, zatem je odločno spregovorila:
»Prognostična astrologija je v zadnjih letih postala izredno natančno orodje za izračunavanje verjetnosti manifestacije dogodkovnihvektorjev. Izračuni projekcijskih krivulj so pokazali, da mora bodoči Ipsissimus, ko se bo pojavil, pokazati še nekaj dodatnih duševnih kvalitet, ki jih obstoječa sistematika ne preverja. Moja naloga je osnova za nujno dopolnilo sistematike, saj je ta po izračunanih projekcijah ključna za bodočo Ipsissimusovo manifestacijo v korist cesarstva.«
Hrapavi glas je precej tišje spregovoril:
»Torej ste prepričani, da je vaš prispevek k astrološki sistematiki Ipsissimusa v interesu cesarstva?«
Elena je odločno prikimala.
Vmešal se je bariton suhljatega moža, tesno ovitega z ogrinjalom B.O.T.A. ceha:
»Kaj pa interesi cehov?«
Elena je trdo odgovorila:
»Spoštovani magusi, zagotovo ste ugotovili, da je ta dodatek še zlasti v vašem interesu. Dobrobit cehov je življenjskega pomena za obrambo cesarstva pred neverniki, ki na naših mejah prežijo na priložnosti za napad. Ste proučili moje izračune, podprte z dokaznimi aplikacijami mnogih priznanih akademikov?«
Suhljati magus Toledskega ceha se je spogledal s kolegi in vzdihnil:
»Nihče od nas ni astromatematik, čeprav imamo splošna znanja iz prognostične astrologije. Bistvo smo razbrali, vendar želimo vašo razlago v nam razumljivem jeziku. V zvezi s tem želimo začutiti vaše energije.«
Elena je kar zažarela zaradi veselja, da je dobila možnost pred najpomembnejšimi magi:
»Oprostite mi, če bom začela z malce uvoda.«
Magusi so si mrmrajoče kimali. Rahlo je dvignila glas, da bi mu dala prizvok pomembnosti:
»Ipsissimus se manifestira, ko se naša družba znajde pod harmoničnim pritiskom zunanje in notranje krize. Krizni agensi sinhronih polaritet grozijo, da bodo raztrgali našo družbo in samo poseg v temelj ureditve prinese umiritev razmer in vrnitev v normalno kolesje bivanja,« in je še malce povzdignila glas, »a na drugačnem ravnotežju, v drugačni energijski sestavi.«
Rector ji je naveličano segel v besedo:
»Doktorica, to vemo tudi mi. Kaj je takšnega v vašem prispevku, da je tudi v interesu Omizja? Prepričajte nas! Naj stečejo vaše energije strasti za ciljem!«
Eleni je otrdel glas:
»Naj povem čisto na kratko?«
Hripavi glas odvrne:
»V imenu kolegov Omizja vas prosim za jedrnat odgovor.«
Eleni se je glas rahlo zatresel. Zaznala je suhi hlad tega prostora:
»Zunanja kriza je eskalacija zimzelenega spora z brezvernimi, a notranja izhaja iz napetega razmerja med institucijami Vatikanske cerkve in vašimi spoštovanimi cehi. Rešitev zapletenih razmerij med sociolofraktali lahko vključuje tudi poseg od zunaj, na škodo moči naših institucij, na škodo vpliva Omizja. Kaj, če pride sočasno do nasledstvene krize, težav zaradi želje Cerkve po stari moči nadzora in še grožnje od zunaj, ki izkorišča agense notranje krize? Zagotovo ste proučili izsledke perzijske zasedbe Indije in njeno okrepitev na račun hinduistične in budistične tradicije. Kalif v Bagdadu se je močno okrepil z indijsko pridobitvijo. Ipsissimus bi lahko deloval v korist miru, a na škodo naše magijske premoči. Tega pa nočete.«
Rector je zlovešče vprašal:
»Kaj torej prinaša vaša dopolnitev sistematike?«
Elena je trdo odvrnila:
»Moj dodatek k sistematike preprečuje nastop Ipsissimusa, ki bi pozicije premoči našega cesarstva vpregel v službo nekega utopičnega miru, saj to pomeni trganje suverenosti Omizja. Sistematika mora skrbeti za ohranitev in krepitev moči, ki jo predstavlja to častitljivo Omizje. Samo za to gre! Magija mora postati še pomembnejša sila. Začasni mir na škodo magije je slab mir. Takšen mir se bo po izračunih hitro sprevrgel v novo vojno, ki jo bomo zagotovo izgubili. Verjetnost za poraz je med 75 in 85 %.«
Rector je zadovoljno zaključil:
»To sem hotel slišati. V imenu začasnega miru se ne smemo odpovedati niti koščku svojih suverenosti. Moč magije je edina garancija varovanja naše ureditve. Mogoče bo kmalu čas za uveljavitev vaše varovalko. Omizje bo podrobno proučilo vašo pobudo. Doktorica, hvala za vaš čas.«
Elenin obraz se je razpotegnil v sled nasmeška. Če bo Omizje sprejelo njene argumente, bodo postali del standardne sistematike Ipsissimusa. Po njeni zaslugi bo ureditev cesarstva varna pred nepredvidljivimi vplivi.

Equit maximus Jože Ravnikar je bobnal s prsti po gladki površini velike mize. Pogledoval je proti dvignjenemu prestolu, namenjenem Ipsissimusu in iskal v senci skrit obraz magusa Astrum Argentum. Neformalni vodja Omizja je zagotovo temeljito proučil Jožefove fluide. Končno je spregovoril z mogočnim, a rahlo hrapavim glasom:
»Se zavedate prihoda zahtevnih časov?«
Jožef je oklevajoče prikimal. Ni čisto razumel magusovih besed.
Glas je suvereno nadaljeval:
»Ste pripravljeni na žrtve, ki jih takšni časi zahtevajo?«
Jožef še vedno ni vedel, kam magus meri. Zakaj me je sploh poklical? Oprezno je prikimal:
»Gospod rector, vedno smo pripravljeni na žrtve, a ukrepamo, da jih preprečimo.«
Rector je vzdihnil:
»Moto obveščevalne me vedno navdihuje,« in skoraj zašepetal. »Mogoče boste kmalu soočeni z žrtvami.«

Levi so se zagnali proti Petru. Imam čas za očenaš? Na hitro je naredil vaje sprostitve. Če že umreš, to stori s stilom. Levi so se približevali. Zavohali so plen.
To niso bili navadni levi, temveč posebej dresirani za lov na ljudi v areni. Bog ve, koliko sužnjev je umrlo, da so jih izučili za okruten poboj za razvedrilo drhali. Skoraj je čutil vonj njihovih veličastnih griv. Odvrgel je meč in naredil Sethovo držo in vanjo vlil električni fluid. Levi so upočasnili in začeli oprezno krožiti okoli krhkega najstnika. Množica je začela cepetati in kričati.
Valovi hrupa nezadovoljstva so butnili v njegova ušesa. Jim ni všeč, ker ne brizga kri? Bliskovito je delal naučene magijske drže in vanje vlival električni fluid. Če je kje blizu kakšen Slepec, bo oslepel še na drugem planu. Množica je glasno negodovala. Kmalu je, po nekaj osamljenih klicih, začela ubrano kričati:
»Kri! Kri! Kri!«
Slišalo se je vse glasnejše cepetanje. Levi so rjoveli in krožili okoli nevidnega mehurja in se počasi umirili. Kako bi mi zdaj prav prišla veščina vtiskovanja.
V areno so nagnali skupino vreščečih nesrečnikov in nesrečnic. Komentator je kričal:
»Dajmo levom malce islamovske predjedi, mogoče jim bo potem lažni Ipsissimus bolj teknil.«
V areno so porinili nekaj moških vseh starosti. Množica je navdušeno vzklikala, ko so se levi zavedli novih kosov živega mesa. Središče civilizacije je pravzaprav krvoločno gnojno brezno. Peter je poskušal razširiti fluidni mehur, a mu ni uspelo. Levi so se divje pognali nad nesrečnike. Preden je lahko karkoli storil, so levi opravili to, za kar so jih trenirali. Levje rjovenje je napolnilo areno, razgreto od divjega navijanja množic.
Zveri so se znova posvetile malici v središču neprebojnega mehurja.
Navdušenje množice se je poleglo in znova se je pojavilo vse več negodovanja. Drhal je zahtevala nov pokol. Peter se je uzrl k častnim ložam. Nobilisi, njihove ženske in spremstvo so na nogah glasno skandirali:
»Kri! Kri! Kri!«
Peter je mrzlično razmišljal, kako naj se izvleče iz pasti. Živega me zagotovo ne bodo spustili.


Kako se je Peter Lomnik, petnajstletni dijak Klasične škofijske gimnazije, znašel v areni z levi? Kaj ga je tja pripeljalo? Kako se bo izvlekel?

[Burek Legolas]

Ravno te dni berem Kingovo knjigo On writing. Njegovo drugo pravilo je "prislov ni tvoj prijatelj, sploh ne v dialogih". Če dovolj dobro opišeš situacijo, bo bralcu jasno, kako nekdo nekaj pove, brez da mu stvar agresivno porineš v obraz.

Equit maximus Jože Ravnikar je bobnal s prsti po gladki površini velike mize. Pogledoval je proti dvignjenemu prestolu, namenjenem Ipsissimusu in iskal v senci skrit obraz magusa Astrum Argentum. Neformalni vodja Omizja je zagotovo temeljito proučil Jožefove fluide. Končno je spregovoril z mogočnim, a rahlo hrapavim glasom:
»Se zavedate prihoda zahtevnih časov?«
Jožef je oklevajoče prikimal. Ni čisto razumel magusovih besed.
Glas je suvereno nadaljeval:
»Ste pripravljeni na žrtve, ki jih takšni časi zahtevajo?«
Jožef še vedno ni vedel, kam magus meri. Zakaj me je sploh poklical? Oprezno je prikimal:
»Gospod rector, vedno smo pripravljeni na žrtve, a ukrepamo, da jih preprečimo.«
Rector je vzdihnil:
»Moto obveščevalne me vedno navdihuje,« in skoraj zašepetal. »Mogoče boste kmalu soočeni z žrtvami.«

Mogoče sem otročji, ampak "Neformalni vodja Omizja je zagotovo temeljito proučil Jožefove fluide." se mi sliši zelo smešno.

Kolikor razumem sceno, je Jože precej prestrašen, preden začne Ipsi govoriti. Bobnanje s prsti po mizi (vsaj meni) nakazuje na nestrpnost in neučakanost, ne pa strahu.

PS: Ali je Rector magus Astrum Argentum Ipsissimus, neformalni vodja Omizja vse ena oseba?

[Boki]

Najprej hvala za opombe. Očitno nisem dovolj dobro pojasnil, da je magus Astrum Argentum rector, neformalni vodja Omizja. Sedež, pravzaprav nekakšen prestol Ipsissimusa, rexa superiorja je prazen, zato je magus (po hierarhiji Golden Dawn, ki sledi 10-stopenjski lestvici,  je magus 9. stopnja, 10. je ipsissimus) aktualno najmočnejšega magijskega ceha neformalni vodja, ki ga preostali Omizja kličejo rector. Torej nekdo, ki je prvi med enakimi in vodi sestanke, a odloča se s soglasjem. Omizje je drugače neformalno. Ipsissimus je astrološki fenomen, ki se realizira v določenih kriznih primerih. Če ni krize, ostane samo pri potencialu, ki se ne izrazi in se ne manifestira. Za potrditev manifestacije pa imajo posebno astrološko sistematiko, nekakšen sistematski pregled.
Jože je bolj presenečen in v pričakovanju kot prestrašen, saj magus skoraj nikoli ne poziva uradnike na obisk Omizja.

[Boki]

Trilogija o Vesoljnem carstvu bo seveda  dobila svoj zaključni del.
Lahko vas malce podražim s Prologom:

Prolog

Na začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.
Beseda je bila ob zori začetkov vetra, morja, sonca in zemlje pri Bogu.
Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.
V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.
In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.
 

Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami,
Kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede,
Sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati,
Da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen.

Elejla, krona Megšelema, sijajni dragulj praznine,
Dva Damejaha, vsak za eno luno, za en steber Tarafa,
Sedem kerkešev, sedem strastnih moči zatabov,
Šest jih vstalo ob dvojni luni,
Eden skriti bo do konca časov,
Asmodel, Podboji Smrti,
Meririm, Vodnjaki brezna,
Seth Ureus, Abadon dna, Jama Zavrženih,
Apofis Sekhmet, Astaroth, Propad,
Mammon, Brezno,
Behemoth, Svet Ukletih.
Skrivnost je Sedmi, skriti kerkeš.
V eni obliki je Satan, v drugi Čarovnik obsedenosti.

Pa še košček prvega poglavja ...

Beltazar, prvi sveti kralj

Osamljen temnopolti jezdec v spremstvu sokola divje hiti proti mogočnemu Zidu. Vsake toliko se ozira preko rame. Zasledovalci ignorirajo bližino Zidu. Žene jih grozljiva volja kerkeša, osrednjega jezdeca v plahutajoči črni kuti. Strahota ima namesto obraza trepetajoče plamene. Nemrtve oči so osredotočene na ubežnika.
Kaj bo prej? Vrata ali zasledovalci? Lahko se spoprime z njimi. A upanja nima. Kerkeš Meririm, v spremstvu petih Set'Arusov, je preveč tudi za leiga. On in rojaki so že izkusili njegovo strahoto. Koliko jih lahko potolče, preden omahne pod ognjem, meči in kopji? Kaj mu pomaga, če potolče Set'Aruse? Kaj je pet Set'Arusov v primerjavi s skrivnostjo, ko jo nosi na sever? Proti Meririmu je nemočen.
Bo plead vzdržal še ta zadnji kilometer?
Na obzidju se mrzlično razporejajo velike postave in usmerijo dolga čarobna kopja. Golemi. Velikanska vrata se počasi odprejo in ven priteče še več velikih gmot. Na čelo se požene vilinski jezdec v čudovitem aurilskem oklepu in s kretnjami dirigira orkester velikanskih bojnih golemov. Poln upanja zašepeta:
»Beltazar, še malo ...«
Zasledovalci ne upočasnijo, temveč, kot bi se rogali vilinskim milostim, še pospešijo. Meririm izvleče meč, ostrica zagori s sijočim modrim plamenom in zakliče z uročenim glasom:
»Beltazar! Lakat plead vet halajig! Elisa at en'magid! Beltazar!«
Začuti urok. Stisne ustnice.
Kerkeš ponovi klic, urok še okrepi:
»Lakat!«
Beltazar čuti silnost kerkešovega uroka. Komaj zadržuje stisk grozljive sile. Plead postaja negotov.
Kerkeš Meririm je eden najmočnejših kerkešev. Seth Ureus ne bi tako zlahka vdrl v Aldeverg brez tega strahotnega služabnika Megšelema. Tiste bitke ni dobil Seth Ureus z desetkratno premočjo, temveč zgolj strašljiv Meririm, Ognjenobrazni. Popolnoma sam, z dvignjenim ognjenim mečem, je pojezdil na čelo velikanske armade strnjenih vrst orkov, kačjeglavcev in ljudi. Nekaj deset tisoč njih je samo čakalo, da Meririm opravi strašno delo. Tisočim vilincem je s hromilnim urokom zamrznil kri in vzel voljo do boja na braniku Aldeverga. Ognjenobrazni je iz nepremagljivih bojevnikov naredil nemočne obroke orčjega slavja ob zasedbi Aldeverga. Še danes ga preganja spomin na tisti pokol in brutalno uničenje duhovnega srca cesarstva.

[Boki]

Na svojem FB sem dal sliko Meririma, kerkeša Vodnjaka brezna, ognjenobraznega, požigalca življenj, uničevalca vilinske volje do boja, klavca Aldeverga ...
Ognjenobrazni ima v zaključku Trilogije o Vesoljnem carstvu uvodno vlogo.

[Boki]

Spletno predstavitveno stran www.samozalozba.eu bom prisiljen prenesti na drugo lokacijo, ker Microsoft ukinja javne spletne strani. Zaradi tega bo nova stran s podobno vsebino postavljena na drugi fizični lokaciji, domena ostane ista. zaradi tega nekaj časa ne bo svežih žemljic.
Kmalu bo na Biblosu magijska gimnazija Lubliana, sledi ji tiskana verzija na konkretnih 500+ straneh.

[Boki]

Kot sem že omenil, Magijska gimnazija je šla na Biblos. Tiskana izdaja pride 2018, nekako v prvem polletju. Z malce sreče bo s trdimi platnicami.
Na NMN bo nova izdaja Votline skrivnosti. Poleg same vsebine, ki je malenkost počiščena, bodo zraven dodatki. Na ta dan bo tudi tiskana izdaja Somrak Drugotnosti. Vabljeni na stojnico na NMN. če slučajno kdo ne ve, kaj je NMN, je na tem forumu zgolj slučajno.

[Celebriel Bodičejska]

A je ta stara zaloga VS pošla?

Tko, če sem poštena, ne vidim nobenega smisla v tem, da že objavljeno knjigo spreminjaš. Koliko ljudi kupi dve? Koliko jih sploh prebere obe verziji, če sta v knjižnici? Vse, kar s tem dosežeš, je, da imaš na koncu dve skupini bralcev, ki sta prebrali različni knjigi, zato imajo različne nivoje poznavanja tvojega literarnega sveta in dogajanja, in moraš potem v nadaljevanju tako pisat, da je kul za obe skupini. Recimo zdaj si dodal neke informacije, in če so te potrebne za razumevanje nadaljnjih zgodb, jih boš itak moral ponovit za bralce prve izdaje, hkrati jih pa toliko skrajšat ali predelat, da z njimi ne boš dolgočasil bralcev, ki so jih že spoznali v drugi izdaji. Vso srečo s tem.

Z drugimi besedami: sam sebe streljaš v stopalo. Da tega, kako neresno izpade avtor, ki že objavljeno knjigo popravlja, ne omenjam.

Kaj če bi od zdaj naprej knjigo pedenal, dokler ne bi bila popolna, in jo potem izdal? In KO bi jo izdal, je ne bi več spreminjal? Vse dodatke in potencialne razlage lahko nato vključiš v nadaljevanje. S tem ne bi potem dajal bralcem filinga, da je polovica tvojih knjig v bistvu polizdelek (kar se meni zdi zdaj tole z VS, ki je, BTW, tvoja najboljša knjiga, tako da me je strah, kaj zdaj z njo počneš).

[Boki]

Votlina skrivnosti mi je pošla, imam samo še 2 izvoda, zato sem se odločil za ponatis. Vsebina ni v ničimer spremenjena, le tu in tam je popeglana kakšna nerodnost, ki pa v ničimer ne vpliva na vsebino. Tudi ne pričakujem, da bo kdo vzel v roko novo, če je prebral staro knjigo. Zraven so samo dodatki, knjiga bo mehko vezana. Kdor bo bral novo knjigo ne bo v ničimer dobil drugačne vsebine od bralcev in kupcev stare izdaje.