Še ne kos zgodbe Zadnji?:
20. december ob 19.05 leta 0 VA
Predbožični čas je nadlegoval moja čutila z božično nakupovalno histerijo. Veseli december je vesel za trgovce in žalosten za denarnice. Iz vseh lukenj so odmevale osladne božične pesmi. Ljudje so grabili enormne količine potrebnega in nepotrebnega. Zame je nujno nakupovanje predstavljalo pravo sado-mazo seanso, ki sem se ji izogibal, kolikor sem se lahko. Delal sem se boljšega, čeprav sem bil po ženinem mnenju zateženi drekač. Zadovoljen in zadovoljen sem bil, ker me ni vlekla na svoje svete maše Sv. Potrošnika v Sveti Planet Tuš, Sveti City Center, Sveti Mercator Center, Sv. Jager in v druge templje potrošništva.
Novica o koncentriranih izbruhih težke oblike gripe bi takrat šla mimo mene, če ne bi Evropska komisija sklicala tiskovne konference v zvezi z nujnimi karantenskimi in sanitarnimi ukrepi. Mrki komisarji in komisarke za zdravje in varno hrano, za migracije, notranje zadeve in državljanstvo, za humanitarno pomoč in krizno upravljanje ter za promet so razglasili takojšnjo prekinitev vseh prometnih povezav z Otokom in napotitev komaj ustanovljenih bataljonov skupne vojske na mejo Severne Irske. Predvajali so amaterski video iz neke Londonske bolnišnice. Če mene vprašate, res čudna je gripa, če bolnik tako podivja. Gotovo je šlo za kakšen trik rumenih medijev. Vedno me je razjezil senzacionalističen ton poročanja.
Odprl sem pločevinko piva, grickal čips in spremljal posnetek iz Londona. Nekaj ljudi prevečkrat kihne in že zapirajo meje.
Helena se je vrnila iz svoje trgovinske avanture. Že drugi dan zapored kupuje »nujno« potrebna darila za sorodstvo. Čeprav ima pol familije na Kitajskem, to prav nič ne zmanjšuje količin nakupljenega. S svojo značilno ihto je prekinila moj rajski položaj na kavču.
»Ravno sem bila v Mani, ko se je pred blagajno zgrudila neka ženska. Kar sesedla se je, čeprav prej ni kazala nobenih znakov slabosti. Tresla se je, kot bi jo priklopili na elektriko. Naenkrat je obmirovala in ljudje so ji poskušali pomagati. Nenadoma je skočila na noge in najbližjega ugriznila v vrat. Ne vem, s čim si je revež to zaslužil, saj ji je hotel priklopiti AED. Izgledala je zelo nezdravo. Nastala je panika. Sreča, da se brigam samo zase in sem še pravočasno pobegnila ven. Presneto! Pa tako lepe hlače sem hotela pomeriti.«
Moral sem jo pomiriti:
»Ugriznila? Daj no! Mogoče ga je hotela samo objeti.«
Razburjeno se je kar v čevljih usedla za mizo in z rokami podprla čelo:
»Ne! Videla sem, kako ga je ugriznila. Vsepovsod je bila kri. Groza! Strašno! Česa takšnega še nisem doživela,« se je tresla v šoku. Takšne še nisem videl.
Moral sem dvigniti tazadnjo s fotelja in jo tolažiti. Pobožal sem jo po laseh:
»Najprej se sezuj in sleci, da ne boš zgorela v tem plašču. Naredil ti bom čaj, in ko se boš pomirila, boš še enkrat vse povedala. Videla boš, da je bilo vse skupaj manj dramatično, kot se ti zdi.«
Povezal sem ženino dogodivščino z malo prejšnjo novico. Nekaj trenutkov sem razmišljal, potem sem zamahnil z roko:
»Ah, to ne more biti res. Saj so zaprli meje. Slovenija je daleč od Anglije.«
Hitro sem pripravil čaj in s pol ušesa poslušal ženino gostobesedno obnovo dogodka. Nikakor ni izpustila scene z grizljanjem vratu.
Ravno sem v čajnik vstavil mešanico čaja za pomirjanje, sem ujel fragmente dramatičnega poročanja reporterja:
»... V ljubljanskem nakupovalnem centru Supernova je prišlo do izgredov ... središče je zajela panika. Za zdaj nimamo nobenih podrobnosti o dogodku ... Na naši televiziji bomo dogajanje podrobno spremljali ...«
»Si slišal?« me je vprašala v slogu, saj sem ti rekla. Odsotno sem prikimal in poskušal ohraniti trezno glavo:
»Gotovo so se stepli zaradi zadnjega kosa kakšnih znižanih čevljev. Saj veš, kako je folk histeričen, ko je treba ujeti kakšen popust. Če katera potrebuje čevlje, bo v primeru akcije dva plus ena zagotovo na silo kupila še dodaten par, da bi potem dobila še nepotrebni par tretjih čevljev. Trgovci obilno izkoriščajo iz praskupnosti v genetiko vgrajeno nabiralništvo.«
Helena me je malce grdo pogledala:
»Nehaj no. Moški niste nič drugačni. Stepete se zato, ker nekdo brcne žogo v napačno mrežo. Ko se je moj oči iz Pekinga preselil v Ljubljano, se je čudil huliganstvu na stadionu in od takrat ni šel na nobeno tekmo.«
Zamahnil sem roko:
»Iz ravsa treh histeričnih bab so novinarski mrhovinarji ob pomanjkanju pametnejših tém naredili masovni pretep in ko začne še več bab vreščati, temu rečejo panika.«
Užaljeno me je pogledala izpod čela:
»Grdo govoriš. Ženske že nismo nasilne. Moški se napijete in stepete na fuzbalu. Tvoj pajdaš Miki jih je že nekajkrat skupil po kljunu.«
Hotel sem pametovati:
»Meni se ne more zgoditi novinarska panika, saj grem v trgovino samo takrat, ko je nujno. Zijanje izložb in pomerjanje nepotrebnih cot in šuhov me naravnost ubija. Ko kaj rabim, grem v najbližjo trgovino, tam pomerim in kupim. Brez celodnevne seanse stikanja po štacunah. Vojaki smo navajeni učinkovitosti.«
»Seveda, ko pa jaz za vse poskrbim,« me je pogledala s svojimi velikimi očmi.
Najino potrošniško debato je prekinila televizija:
» ... Izgredi, ki so se začeli v ljubljanski Supernovi, se širijo. Na Betettovi cesti, malce od krožišča, so se izgredniki znesli nad policijsko patruljo, ki je hitela miriti razmere. Za zdaj vemo samo to, da je nekaj policistov ranjenih, a policijska uprava Ljubljana ne daje izjav ...«
Helena se je cinično nasmehnila:
»Tole mi je še najbolj podobno izgredom nogometnih huliganov. Presneto,« je jezno zavzdihnila, »jutri bom morala še enkrat v City.«
Natočil sem ji skodelico in se zarežal:
»O, to ti bo pa huda muka.«
»Nehaj in raje daj na kakšen drug kanal. Res nisem razpoložena na novice o huliganih.«
Usmilil sem se je in preklopil. Tudi na tem kanalu so govorili o izgredih in njihovem širjenju. Pokazali so celo nek razmazan posnetek. Ko nekje zadiši na senzacionalizem, vsi novinarji ponorijo od evforije. Če bi odkrili zdravilo proti raku, zagotovo ne bi bilo deležno tolikšne pozornosti.
Zabrnel je moj mobič.
Nagrbančil sem čelo:
»Služba,« sem zamrmral in stisnil na vzpostavitev zveze. Prebledel sem. Helena je opazila, ko se mi je obraz povoščenil:
»Kaj je?«
»Vojna mobilizacija. Vse so vpoklicali. V najkrajšem času se moram javiti v vojašnico. Nekaj resnega se dogaja.«
Helena je ostala brez barve.