Slovensko Tolkienovo društvo Gil-galad

Fantastične zgodbe, pesmi, odlomki izpod naših prstov

Boki · 36 · 12211

Boki

  • Brez občutka
    • Posts: 888
    • Karma: +4/-5
    • View Profile
    • Vitezi in Čarovniki
Za popestritev - 20-besednica v akciji.
Quote
Muha


Kako vabljivo vetrobransko steklo. Ravno prav. Spelje in izgubim tla pod nogami.
Potem pa nad sabo zagledam nekaj temačno velikega.
Delaj dobro!


Boki

  • Brez občutka
    • Posts: 888
    • Karma: +4/-5
    • View Profile
    • Vitezi in Čarovniki
Dajmo se zabavati ....


Quote
Pomislite na moralnega mačka v žaklju!
Še huje, ta moralni maček je brez morale.
Ta maček ždi v svojem žaklju.
Pride mimo mož, ki moralizira.
Daje ga tudi maček predhodne alkohola polne noči.
Kaj naj reče mačku?
Kako moralnemu mačku v žaklju brez morale
razložiti, kaj je to maček od prepite noči?
In kje je tu morala?
Lahko kdo odgovori?

Delaj dobro!


Boki

  • Brez občutka
    • Posts: 888
    • Karma: +4/-5
    • View Profile
    • Vitezi in Čarovniki

Prigoda s knjižnega sejma


Mojster Yoda je svoj prvi letošnji dan in predvsem noč na Slovenskem knjižnem sejmu preživel precej burno.
Petek je bil naporen. Ves čas je mojster s svojim padawanom animiral množice ljudi v 2. preddverju Cankarjevega doma. Padawana je poslal domov, a sam je legel k počitku. Naj bi.
Ha, ha, kakšen počitek neki?
Komaj je zadnji varnostnik zapustil prizorišče, se je mojster Yoda skobacal in odkrevsal do bifeja. Zaželel si je nekaj spiti. Ampak kaj? Kot sveži priseljenec v Sloveniji ni imel pojma o naših pivskih navadah. Navajen je bil svojega močvirja in tega, da je komu ukradel kakšno klobaso.
Začel je žokati po steklovini in ta je hvaležno padala na tla in se spreminjala v razbitine. To mu je postalo všeč in je priredil pravi crescendo razbijanja. Zraven si je privoščil konkretno količino žganih pijač. Zlasti likerji so se mu zdeli neskončno boljši od tega, kar je pil v tistem močvirju. Seveda je z rogoviljenjem sprožil alarm. Prihiteli so možje postave. Takrat je ugotovil, da je naša galaksija malce drugačna od one, ki je daleč, daleč proč. Predvsem Sila ...
Možje postave so ga odpeljali na Pavšetovo.
Zjutraj padawana zbudi telefonski klic:
»Pri nas imamo nekega Yodo Vojnozvezdnega. Pravi, da ste njegov skrbnik. Blodil je, da mu je nekakšno republikansko sodišče zaradi starosti vzelo opravilno sposobnost in vas dodelilo za zakonitega skrbnika. Mislim, da je treba čudaka spraviti v ustanovo. Ker ste njegov zakoniti zastopnik ...«
Padawan je prekinil nadležno uradnega policista:
»Gospod policist, ko grem v Ljubljano na knjižni sejem, da bom pobral in poplačal stroške.«
Policist je seveda nadaljeval:
»Ampak to njegovo govorjenje, pa s svojo zeleno barvo ni videti ...«
Padawan je znova vskočil v policistovo govorjenje:
»Gospod, pridem po njega in se nehajva zapletati ...«
Padawn je pobral mojstra Yodo, plačal stroške in obljubil, da bo pazil na svojega varovanca. Policisti so malce pogledali skozi prste, saj razumejo travme bivanja v novem okolju.
Tako je padawan prinesel Yodo na sejem in ga posadil predse:
»Kaj si ušpičil in predvsem, zakaj?«
Yoda se je zarežal:
»Ha, ha, bil žejen jaz sem. Pijačo našel, od tiste v galaksiji naši drugačna je. Naredi v Sili motnjo. Zaspati mogel nisem.«
»Ne smeš kar razbijati. Zakaj nisi mogel zaspati? Si poskusil s štetjem plastičnih imperialnih vojakov?«
»Zaspati težko je brez igrače plišaste.«
Padawan je šel kupiti plišastega mačka Murija in ga podari Yodi:
»Tukaj je pliško. Bo dovolj dober?«
»Zaspati več težava ne bo, objemal plišastega mucka bom.«
In Yoda je potem spokojno prespal naslednjo sejemsko noč. Seveda so bile posledice za vse – bife v 2. preddverju ni več obratoval.
Delaj dobro!


Boki

  • Brez občutka
    • Posts: 888
    • Karma: +4/-5
    • View Profile
    • Vitezi in Čarovniki
Še ena iz sejma.


Emilija je ves čas poudarjala korist fižola za zdravje.
Mojster Yoda jo je zvedavo poslušal:
"Od Emilije bi poskusil fižol zdaj."
Emilija mu ga je seveda rade volje postregla, saj ga je vedno imela s sabo.
Yoda je, preden naredi prvi grižljaj, vprašal:
"Je kaj proti prdenju notri? Veste, napenja rado mene."
Emilija mu veselo odvrne:
"Nič se ne boj, moji fižolčki čisto malo napenjajo. Si mene kdaj slišal, da bi kaj spustil?"
Yoda in padawan sta odkimala:
"Ne, res nisva. Očitno imate super recept. Nama ga zaupate?"
Seveda je rada zaupala svoj način kuhanja fižola.
Yoda je veselo pojedel ponujen fižolček.

Nekako pol ure, ko se je padawan vrnil z obhoda, je opazil, da je Yoda nekako manj živahen in še bolj zelen v obraz. Celo roke in noge so pozelenele. Zaskrbljeno ga je vprašal:
"Ja mojster, kaj se je zgodilo?"
Mojster je odvrnil:
"Fižol vpliva name slabo malce. V glavo prdnil sem namesto skozi rit."
« Last Edit: November 28, 2018, 09:32:01 am by Boki »
Delaj dobro!


Pepi

  • Škrati
  • Bifur ali Nebifur
  • *
    • Posts: 1029
    • Karma: +31/-1
    • View Profile
    • Diversi diversa putant

Boki

  • Brez občutka
    • Posts: 888
    • Karma: +4/-5
    • View Profile
    • Vitezi in Čarovniki
Začetek zgodbe Zadnji? Zgodba bo del zbirke na temo Apokalipse:



6. junij leta 3 VA
Mogoče nihče ne bo prebral moje zgodbe. Če bodo nekoč pristali Nezemljani in se jim bo ljubilo dešifrirati jezik in pisavo, bodo ugotovili, kakšna idiotska rasa smo bili.


Z razgledišča opazujem mesto pod sabo. Na nebu ni nobene vlečke letal, a slišim samo zvoke narave. Vsak dan pomislim na trapasto usodo človeštva. Če bi pred tremi leti kdo dejal, da nas bo doletelo, kar nas je, bi mu svetoval obisk psihiatrične ambulante.
Žal so se uresničile fantazme raznih poflastih pisateljev. Vse skupaj lahko pogledam tudi z zabavnejše plati. Brez vloženega evra (še pomnite tovariši, kaj je to?) sem lastnik Hotela Celjska koča in celotne parcele, vključno s smučiščem. Imam celo svoj vikend – Lovski dom LD Grmada z odličnim razgledom na Grmado in Savinjsko dolino.
Ima pa to nekaj slabih strani. Nimam nobene družbe, strežba je odvisna moje dobre volje in še bi lahko našteval. Na srečo ob izginotju omrežnih storitev nisem trpel abstinenčne krize. Morebiti je še hujše, ker že dve leti in pol nisem srečal normalnega človeškega bitja. Pa še nekaj je ... Imam čisto svoje pokopališče. Vsi pokopani so imeli izjemni privilegij – umrli so dvakrat.
Kako se je zgodilo?
Delaj dobro!


gaarg

  • Orki
  • Gilgaladrielrond
  • *
    • Posts: 994
    • Karma: +19/-1
    • View Profile
Tole se bere pa zlo avtobiografsko!
“If the human brain were so simple that we could understand it, we would be so simple that we couldn’t.”
-Moran Cerf, neuroscientist


Boki

  • Brez občutka
    • Posts: 888
    • Karma: +4/-5
    • View Profile
    • Vitezi in Čarovniki
Zgodba je v prvi osebi ednine. Dogajanje je lahko postavljeno v Washington, Los Angeles, London, Ljubljano, Spodnji Duplek ali Celje.
Delaj dobro!


gaarg

  • Orki
  • Gilgaladrielrond
  • *
    • Posts: 994
    • Karma: +19/-1
    • View Profile
Zgodba je v prvi osebi ednine. Dogajanje je lahko postavljeno v Washington, Los Angeles, London, Ljubljano, Spodnji Duplek ali Celje.
Hja..."sem lastnik Hotela Celjska koča in celotne parcele, vključno s smučiščem. Imam celo svoj vikend – Lovski dom LD Grmada z odličnim razgledom na Grmado in Savinjsko dolino."
“If the human brain were so simple that we could understand it, we would be so simple that we couldn’t.”
-Moran Cerf, neuroscientist


Boki

  • Brez občutka
    • Posts: 888
    • Karma: +4/-5
    • View Profile
    • Vitezi in Čarovniki
Kaj ni frajersko? Hudič pa je pokopališče na parceli, kjer ležijo dvakrat umrli ... :h14023:
Delaj dobro!


Boki

  • Brez občutka
    • Posts: 888
    • Karma: +4/-5
    • View Profile
    • Vitezi in Čarovniki
Še ne kos zgodbe Zadnji?:



20. december ob 19.05 leta 0 VA
Predbožični čas je nadlegoval moja čutila z božično nakupovalno histerijo. Veseli december je vesel za trgovce in žalosten za denarnice. Iz vseh lukenj so odmevale osladne božične pesmi. Ljudje so grabili enormne količine potrebnega in nepotrebnega. Zame je nujno nakupovanje predstavljalo pravo sado-mazo seanso, ki sem se ji izogibal, kolikor sem se lahko. Delal sem se boljšega, čeprav sem bil po ženinem mnenju zateženi drekač. Zadovoljen in zadovoljen sem bil, ker me ni vlekla na svoje svete maše Sv. Potrošnika v Sveti Planet Tuš, Sveti City Center, Sveti Mercator Center, Sv. Jager in v druge templje potrošništva.
Novica o koncentriranih izbruhih težke oblike gripe bi takrat šla mimo mene, če ne bi Evropska komisija sklicala tiskovne konference v zvezi z nujnimi karantenskimi in sanitarnimi ukrepi. Mrki komisarji in komisarke za zdravje in varno hrano, za migracije, notranje zadeve in državljanstvo, za humanitarno pomoč in krizno upravljanje ter za promet so razglasili takojšnjo prekinitev vseh prometnih povezav z Otokom in napotitev komaj ustanovljenih bataljonov skupne vojske na mejo Severne Irske. Predvajali so amaterski video iz neke Londonske bolnišnice. Če mene vprašate, res čudna je gripa, če bolnik tako podivja. Gotovo je šlo za kakšen trik rumenih medijev. Vedno me je razjezil senzacionalističen ton poročanja.
Odprl sem pločevinko piva, grickal čips in spremljal posnetek iz Londona. Nekaj ljudi prevečkrat kihne in že zapirajo meje.
Helena se je vrnila iz svoje trgovinske avanture. Že drugi dan zapored kupuje »nujno« potrebna darila za sorodstvo. Čeprav ima pol familije na Kitajskem, to prav nič ne zmanjšuje količin nakupljenega. S svojo značilno ihto je prekinila moj rajski položaj na kavču.
»Ravno sem bila v Mani, ko se je pred blagajno zgrudila neka ženska. Kar sesedla se je, čeprav prej ni kazala nobenih znakov slabosti. Tresla se je, kot bi jo priklopili na elektriko. Naenkrat je obmirovala in ljudje so ji poskušali pomagati. Nenadoma je skočila na noge in najbližjega ugriznila v vrat. Ne vem, s čim si je revež to zaslužil, saj ji je hotel priklopiti AED. Izgledala je zelo nezdravo. Nastala je panika. Sreča, da se brigam samo zase in sem še pravočasno pobegnila ven. Presneto! Pa tako lepe hlače sem hotela pomeriti.«
Moral sem jo pomiriti:
»Ugriznila? Daj no! Mogoče ga je hotela samo objeti.«
Razburjeno se je kar v čevljih usedla za mizo in z rokami podprla čelo:
»Ne! Videla sem, kako ga je ugriznila. Vsepovsod je bila kri. Groza! Strašno! Česa takšnega še nisem doživela,« se je tresla v šoku. Takšne še nisem videl.
Moral sem dvigniti tazadnjo s fotelja in jo tolažiti. Pobožal sem jo po laseh:
»Najprej se sezuj in sleci, da ne boš zgorela v tem plašču. Naredil ti bom čaj, in ko se boš pomirila, boš še enkrat vse povedala. Videla boš, da je bilo vse skupaj manj dramatično, kot se ti zdi.«
Povezal sem ženino dogodivščino z malo prejšnjo novico. Nekaj trenutkov sem razmišljal, potem sem zamahnil z roko:
»Ah, to ne more biti res. Saj so zaprli meje. Slovenija je daleč od Anglije.«
Hitro sem pripravil čaj in s pol ušesa poslušal ženino gostobesedno obnovo dogodka. Nikakor ni izpustila scene z grizljanjem vratu.
Ravno sem v čajnik vstavil mešanico čaja za pomirjanje, sem ujel fragmente dramatičnega poročanja reporterja:
»... V ljubljanskem nakupovalnem centru Supernova je prišlo do izgredov ... središče je zajela panika. Za zdaj nimamo nobenih podrobnosti o dogodku ... Na naši televiziji bomo dogajanje podrobno spremljali ...«
»Si slišal?« me je vprašala v slogu, saj sem ti rekla. Odsotno sem prikimal in poskušal ohraniti trezno glavo:
»Gotovo so se stepli zaradi zadnjega kosa kakšnih znižanih čevljev. Saj veš, kako je folk histeričen, ko je treba ujeti kakšen popust. Če katera potrebuje čevlje, bo v primeru akcije dva plus ena zagotovo na silo kupila še dodaten par, da bi potem dobila še nepotrebni par tretjih čevljev. Trgovci obilno izkoriščajo iz praskupnosti v genetiko vgrajeno nabiralništvo.«
Helena me je malce grdo pogledala:
»Nehaj no. Moški niste nič drugačni. Stepete se zato, ker nekdo brcne žogo v napačno mrežo. Ko se je moj oči iz Pekinga preselil v Ljubljano, se je čudil huliganstvu na stadionu in od takrat ni šel na nobeno tekmo.«
Zamahnil sem roko:
»Iz ravsa treh histeričnih bab so novinarski mrhovinarji ob pomanjkanju pametnejših tém naredili masovni pretep in ko začne še več bab vreščati, temu rečejo panika.«
Užaljeno me je pogledala izpod čela:
»Grdo govoriš. Ženske že nismo nasilne. Moški se napijete in stepete na fuzbalu. Tvoj pajdaš Miki jih je že nekajkrat skupil po kljunu.«
Hotel sem pametovati:
»Meni se ne more zgoditi novinarska panika, saj grem v trgovino samo takrat, ko je nujno. Zijanje izložb in pomerjanje nepotrebnih cot in šuhov me naravnost ubija. Ko kaj rabim, grem v najbližjo trgovino, tam pomerim in kupim. Brez celodnevne seanse stikanja po štacunah. Vojaki smo navajeni učinkovitosti.«
»Seveda, ko pa jaz za vse poskrbim,« me je pogledala s svojimi velikimi očmi.
Najino potrošniško debato je prekinila televizija:
» ... Izgredi, ki so se začeli v ljubljanski Supernovi, se širijo. Na Betettovi cesti, malce od krožišča, so se izgredniki znesli nad policijsko patruljo, ki je hitela miriti razmere. Za zdaj vemo samo to, da je nekaj policistov ranjenih, a policijska uprava Ljubljana ne daje izjav ...«
Helena se je cinično nasmehnila:
»Tole mi je še najbolj podobno izgredom nogometnih huliganov. Presneto,« je jezno zavzdihnila, »jutri bom morala še enkrat v City.«
Natočil sem ji skodelico in se zarežal:
»O, to ti bo pa huda muka.«
»Nehaj in raje daj na kakšen drug kanal. Res nisem razpoložena na novice o huliganih.«
Usmilil sem se je in preklopil. Tudi na tem kanalu so govorili o izgredih in njihovem širjenju. Pokazali so celo nek razmazan posnetek. Ko nekje zadiši na senzacionalizem, vsi novinarji ponorijo od evforije. Če bi odkrili zdravilo proti raku, zagotovo ne bi bilo deležno tolikšne pozornosti.
Zabrnel je moj mobič.
Nagrbančil sem čelo:
»Služba,« sem zamrmral in stisnil na vzpostavitev zveze. Prebledel sem. Helena je opazila, ko se mi je obraz povoščenil:
»Kaj je?«
»Vojna mobilizacija. Vse so vpoklicali. V najkrajšem času se moram javiti v vojašnico. Nekaj resnega se dogaja.«
Helena je ostala brez barve.
Delaj dobro!


Boki

  • Brez občutka
    • Posts: 888
    • Karma: +4/-5
    • View Profile
    • Vitezi in Čarovniki
V dobi vseprisotnega priklopa na omrežje je spodnja zgodba zabavni pogled na digitalno odvisnost.


Mobilna apokalipsa (objavljeno v nekaj revijah)


Quote
Zakaj lahko to berete? Razlog je tako banalen, da vam ga bom zamolčal do konca zgodbe.


Mobilni telefoni in družabna omrežja so zavladali svetu, zlasti nam, mladim. Nekaj let se ni dogajalo nič posebnega. Nihče ni opazil nenavadnih znakov bližajoče se apokalipse. Kako bi? Ko buljiš v zaslon svoje naprave, pozabiš na svet okoli sebe. Geslo moje generacije je – Brigaj se zase!
Preko zaslona si eno s celim svetom. Čisti holizem. »Touch screen«, odrešenik nove dobe!
S prijatelji smo šli na pivo. Seveda ne fizično, temveč virtualno. Zakaj bi izgubljal čas za nepotrebno premikanje od točke A do B in nazaj? Vso logistiko je opravila aplikacija iNatakarica. Dobili smo se na terasi bifeja, zgrajenega v AR:NET. Na osnovi naših »konektov« in navad je iNatakarica sama ugotovila, kdaj se želimo dobiti. Pijačo je vsakemu od nas dostavil dron podjetja DrinkOnNet.com, ki je lansiralo iNatakarico. Ker imam rad popuste in dodatke, sem skenal QR kodo na pločevinki in vse skupaj šeral. En drugemu smo lajkali pijačo, zatem na Fejsiča prilepili linke za AR tega bara. Namesto 3, je pir stal 2,85. Vse to brez potrebe po premikovcu iz domačega fotelja in kaskaderskemu izpostavljanju ulici. Kako so včasih živeli brez te tehnike?
Igrali smo se z AR.NET aplikacijo in hotrumali hecni kolaž slik našega druženja. Tisti dan sem moral, glej ga zlomka, ven. Sam sem si zakrivil res bedasto neumnost, a če vam jo razkrijem, me bodo odlajkali in odtvitali vsi frendi.
Ko sem se tako mučil po ulici z močjo lastnih mišic sem na drugi strani križišča presenečeno zagledal še eno dečvo. Skozenj so ves čas urejeno šibali avtomobi. Večina njih je brez potnikov razvažala stvari, samo zelo redki so prevažali čisto prave potnike iz špeha in vode. Tu in tam ima kdo res preklemansko smolo in mora osebno po opravkih. Zamislite si fizični premak od točke A do točke B, ki je lahko na drugi strani mesta. Res safr scena.
Ne vem, kaj se je dečvi utrgalo, saj je zmedeno mahala z mobijem po zraku. Dvignil sem pogled, a nisem ničesar videl. Je hotela šerat video kakšnega ptiča, ki je že odletel? Naenkrat jo je zaneslo na cesto. Zagotovo je po nesreči izklopila signal ali kaj podobnega. Avtomobi jo je, navkljub silovitemu cviljenju zavor, zbil in njeno telo se je razmazalo po asfaltu. Hitro sem se znašel. Urno sem zajel sliko nesreče, naredil celo kratek filmček in vse skupaj šeral na hotrum in lajkal. A glej ga zlomka! V avtomobu se je vozil človek in skozi šipo naredil posnetek in ga že nekaj sekund za mano poslal v hotrum. Po desetih minutah je imel vsaj trikrat več lajkov. Najbrž je k temu pripomogla kri na vetrobranskem steklu. Hotrumi so postali popularni po zadnji nadgradnji Fejsiča. Skupaj z AR:NET so postali še zabavni. Zakaj se nisem takoj spomnil in dečvi na tleh dodal jelenjih rogov ali svinjskih nog? Tako bi moja fotka izstopala z umetniškim vtisom.
Zvečer je čas za TV. Naročen sem bil na kanal Amazing.Real. Tistega dne so poročali o pojavu nenavadne epidemije, ki prizadene možgane. Neka stara vešča, samozvana medicinska analitičarka, je bluzila o meritvah škodljivih vplivov aplikacij AR:NET in SelfiAll. Vraga pa aplikaciji! Urno sem hejtu ta poročila. Lepota sodobnega TV sistema je v njegovem samodejnem upoštevanju želja publike. Preveč hejtov in nadlogo zamenja nekaj zabavnejšega. Zakaj bi ljudje morali poslušati slaba poročila? Če nekaj plačam, hočem to, za kar sem plačal, torej nobene pridige o sožitju z analogno naravo brez touch screena.
Naslednje dneve sem preživel na običajen način. Mogoče smešno naključje. Tudi pri naslednji nujni poti od doma sem naletel na še eno nesrečo. Tip je umetniško zaplesal in končal pred avtomobijem.
Tokrat me zadeva ni našla na levi roki! Posledice srečanja človeškega telesa s pločevino sem primerno opremil z raznimi dodatki in jih šeral. Nova aplikacija iEffect+ je ponujala skoraj brezmejne možnosti. Izbereš spremembo in aplikacija postori vse drugo. Carsko!
A znova so me prehiteli, saj sem dobil še manj lajkov od zadnjič. Neki agli frik iz Bostona je na sliko nalimal kar sedemsto izvirno obdelanih prometnih dogodkov. Kje vraga je našel toliko nesreč? A sem hitro ugotovil. Nova aplikacija AutoAC sama najde publik šerane fotke in jih zmiksa v foto miks. Tolažil sem se s tem, da je za svojo AR:NET kreacijo dobil manj lajkov od mojega prvega šeranja nesreče. Očitno nikogar več niso zanimale umetniške predelave nesreč ali politično nekorektne modifikacije skupin ljudi, ki jih v medijih označujejo za sovražnike našega načina življenja. Nikogar ni zanimal AR s porničem v papeževi pisarni ali kazačok sadomazo opremljenih lezbijk v Ovalni pisarni.
Prijatelj Tilen je imel smolo. Umrl je tri dni pred svojim rojstnim dnem. Lajkal sem pogreb, a njegova sestra me je hejtala, ker nisem šeral njene projekcije ob žari. Napravljena je bila v žalujočo princeso Vanesso. Pa sem to popravil in dodal še angelčka v sredini. A me je kmalu prehitel prijatelj Klemen, ker je žaro opremil z rogovjem losa in dodal filmček s pretepom med angelčkom in demonom za Tilenovo dušo, ki jo je upodobil kot njegovo najljubšo jed – krompirček s kečapom. Jezno sem dodal še pivo z angelskim sijem.
A pet dni kasneje je izdihnil še Klemen. Zakaj? Na netu se je pojavljalo vse manj objav. Osem dni po Klemenovi smrti sem na dan namesto 12000 signov dobil samo 6000, torej pol manj. Najbolj lajkana stvar je v dveh dneh zbrala komaj osem milijonov lajkov, a najbolj šerana iz hotruma samo dva milijona in pol. To je komaj desetina izpred dveh mesecev. So se vsi naveličali neta? Nemogoče! Kot bi dal svoje življenje na off.
Za svoj rojstni dan sem vabil vse frende na žur. Seveda v AR:NET, kam pa drugam. Uredil sem stotnijo plesalk na drogu. Morale bi zadovoljiti še tako perverzen okus.
Smola. Namesto preko sto ljudi se jih je javilo samo pet. Nihče ni vedel, kje so drugi. Potem še en šok. Natakarica je nepravilno delovala. Ravno na napačen dan je potrebovala upgrejde, ki se sploh niso zgodili. Pol naročil je ostalo v stanju »processing your order«. Pa še kaj! Še od dobljenih naročil so bila mnoga pomanjkljiva, recimo brez QR kod ali AR dodatkov. Hejtal sem aplikacijo. Na hitro sem se moral znajti.
A to je predstavljalo samo začetek težav. Služabnica se mi sploh ni zagnala zaradi »server error 2234 xD 22.13«. Šit! Kakšen server error neki?
Še huje je postalo čez nekaj dni. Opazil sem, da ni mojih starcev. Kje sta se izgubila? Klical sem ju preko vseh omrežij, a sem bil ves čas deležen dolgočasnega sporočila o nedosegljivosti. Prava tragedija se je zgodila, ko je v četrtek popoldne za celih deset minut crknil cel net.
Pomislite! Signal je bil čista nula. Kaj takšnega! Od strahu sem skoraj napolnil hlače in, ko je net prišel, sem cuzal prst kot mali otrok.
A to še ni bilo vse. Kje pa!
V petek zjutraj sem ostal brez dostave hrane. Zvečer sem predpisano potrdil vsa hladilnikova in shrambina naročila, a zabojnik je ostal prazen. Namesto opravičila se mi je na zaslon u izpisalo:
»Servis trenutno ni dosegljiv. Prosimo, poskusite kasneje.«
Kakšen krucifiks se je dogajal?
Hladilnik je ostal prazen, ves čas mi je na mobija pošiljal mesidže. Moral sem stisniti zobe in se na lastnih nogah podati na cesto. Presenetilo me je, ker skoraj ni bilo prometa ali ljudi. Spreletelo me je - kakšen straniščni humor je to? Razumel sem, zakaj ni ljudi, a kje so droni in avtomobiji? Previdno se prebijem do trgovine, pravzaprav zaprtih vrat trgovine. Na zaslonu je pisalo tisto najbolj zoprno sporočilo:
»Oprostite, servis trenutno ne deluje. Prosimo, poskusite kasneje.«
Na TV steni je že od jutra kraljevalo samo mrtvo sneženje. Net je znova crknil nekaj pred poldnevom. Ravno sem hotel mobija dati na polnjenje, ko mrkne še elektrika. Kot bi crknilo vreme ali sonce! Res sem bil razpištoljen! Totalno!
Mobi sem zalučal v kot. Prvič, odkar pomnim, sem bil odrezan od sveta. Dobesedno in temeljito. Zaradi mrka neta in elektrike nisem mogel iz stanovanja. Deloval ni niti zasilni sistem. Za zagon potrebuje mobilni signal.
Resnično sem pogrešal kljuke in ključe, spomine iz ranega otroštva. Kaj mi je ostalo? Stopil sem na balkon. Na srečo ga nisem zapiral. Razgledal sem se. Povsod tišina.
Tedaj sem se spomnil na antiko pred našim štetjem – papir in svinčnik. Zagotovo imam kje kakšen porumenel list in karkoli, s čimer lahko pišem.
Pobrskal sem po predalih in res našel star zvezek in svinčnik. Nerodno sem ga prijel v roko in se poskusil spomniti črk. Popisal sem utrinke svojih zadnjih dveh mesecev. Ko sem končal, sem zvezek zavil v plastično vrečko in ga položil na mizo. Lakota in žeja sta postajala vse hujši nadlogi. Ker sem živel v sedmem nadstropju, nisem mogel nikamor. Tudi priklicati nisem mogel nikogar, saj so ulice samevale. Povsod čista tišina. Samo glasovi vetra, ptic in občasno pasji lajež. Zrl sem proti silhuetam stolpnic, zahajajoče sonce je metalo vse daljše sence.
Odločil sem se ... Sedem nadstropij ... Škoda, ker nihče ne bo videl mojega zadnjega dejanja.


<< Konec >>

Delaj dobro!


Boki

  • Brez občutka
    • Posts: 888
    • Karma: +4/-5
    • View Profile
    • Vitezi in Čarovniki
Nekaj za novoletni čas. Ta zgodba se dogaja januarja leta 1917. Izvirno je napisana v srbščini, za razpis Regia Fantastica 4, ki je posvečen Arthurju C. Doylu. Hecno, zgodbo sem seveda prevedel v slovenščino. Tukaj je uvod. Celo boste uzrli v zbirki zgodb. Pisanje zgodbe je bilo poučno, saj sem moral malce prebrskati o nemški mornarici 1. svetovne vojne in še nekaj malenkostih ...
Torej ...
Arthurjev izgubljeni svet
Quote
Zamreženo okno institucije me je ves čas opominjalo, da sem doživel nekaj, česar ne bi smel, oziroma se tega ne bi smel spominjati. Koliko časa sem že tukaj, bogu za hrbtom? Leto in več? Minili so vsi letni časi in zdaj je znova zima. Kaj so rekli moji družini? Pogrešan v vojni? Večini mojim kolegom se je zgodilo ravno to. Potonili so in nikoli jih niso dvignili na površje in jih po vojaško pospremili k zasluženemu zadnjemu počitku. O ne, končali so kot hrana morskim živalim.
Imel sem srečo in nesrečo, vse v enem pakiranju. Preživel sem, vendar brez prič in zato sem zaprt v tej ustanovi. Nihče mi ne verjame, oziroma si z molkom kupuje mir. Saj jih razumem, vojna se nikakor noče končati in se ne obrača v dobro smer.
Ključavnica je škrtnila in mrka moža sta me odpeljala v ordinacijo dr. Uda Herbsta. Kolikokrat sme že bil pri njem? Desetkrat ali petnajstkrat? Ne vem, nisem štel, zato me ne sprašujte okoli teh numeričnih podrobnosti.
Doktor me je opazoval izpod debelih očal:
»Herr kapitan Hans Rittner, verjetno veste, čemu ste tu.«
Odvrnil sem:
»Zato, ker sem doživel nekaj, česar ne bi smel in mi nihče noče verjeti.«
Doktor me je strogo odmeril:
»Znova se vračava na ista vprašanja. Bodite srečni, ker ste v naši ustanovi. Zaradi zaslug in odlikovanj, ki ste jih dobili zaradi vojnih junaštev, imate pravico do odlične oskrbe za častnike plemenitega porekla. Za ta poseben tretma se zahvalite velikemu admiralu, ki očitno verjame v vas ... Toda Reichsheer in zlasti Kaiserliche Marine si ne moreta dovoliti, da večkrat odlikovani kajzerjev častnik naokoli govori o srečanju z nekakšnimi dino-zavri. Sem prav izgovoril? Potem so tu še halucinacije o reševanju znanega angleškega pisca, gospoda Doyla v družbi literarnega lika Watsona, Johna Watsona. Imam prav? Samo še Sherlocka Holmesa rabimo,« in usta so se mu razpotegnila v cinični nasmeh. Zaželel sem si z nečim razbiti ta nasmeh. Ta govor ima očitno nekje napisan, saj je ob vsakem srečanju skoraj do pičice enak.
Trezno in hladno sem siknil:
»Na akademiji so nas učili resnicoljubnosti. Natančno vem, kaj sem doživel in tukajšnji tretma mi ne more odvzeti spominov.«
»Potem mi pa podrobno opišite svoja doživetja pred brodolomom. Kaj je pripeljalo do izgube podmornico U 57 z vsemi člani posadke?« je malce grozeče poudaril zadnje besede. V mislih so mi odzvanjale besede, izgube podmornice U 57 z vsemi člani posadke.
Tako se je začelo še eno ponavljanje moje neverjetne zgodbe. Po svoje je dobro, saj se mi je še tesneje zarisala v spomin. Ne želim izgube spomina na dogodke z začetka 1917. Pa povejmo zgodbo ... Še enkrat.
« Last Edit: January 01, 2019, 04:20:58 pm by Boki »
Delaj dobro!



Boki

  • Brez občutka
    • Posts: 888
    • Karma: +4/-5
    • View Profile
    • Vitezi in Čarovniki
Danes je polna luna, pa še petek 13. Idealno za odlomek zgodbe, spisane pred vsaj 10 leti, a sem jo obnovil, Preprosto imam rad vampirje, oziroma to, kar lahko predstavljajo.
Quote
CELJSKA VAMPIRSKA VEČERJA
Zgodi se, da si postavimo vprašanje:
»Je res, da lahko umreš samo enkrat?«
 
Primarij Mirko Kavčič se nadeja sorazmerno mirne noči nadurnega dežurstva na Oddelku za Patologijo in citologijo, konkretno na Enoti za patomorfološko dejavnost. Pred tremi meseci je začel zidati hišo, zato so mu takšna dežurstva (beri: dohodek iz podjemne pogodbe) več kot dobrodošla.
Večina dežurstev mine precej rutinsko in brez pretresov, kajti ljudje ves čas umirajo. Pridejo pa tudi zoprne stvari, recimo sodne obdukcije, ki ne morejo počakati ponedeljka zjutraj. Včasih je precej grdo.
Zvrne štamprl kačje sline in ponudi prisrčnico še nocojšnjemu pomočniku, novopečenemu specializantu na kroženju:
»Miha, kakovostna kačja slina ti zmrzne pamet, da ne znoriš ob pogledu na dvajsetletno lepotičko, dostavljeno z manjkajočimi deli.«
Mladenič najprej malce okleva. Že na prvem nočnem dežurstvo na tem oddelku mu ponujajo na delovnem mestu prepovedan alkohol. Mirko se nasmehne in gubice okoli oči se napnejo:
»Daj no, tukaj smo po medicinskih pravilih vsi alkoholiki ali bomo to šele postali. Gotovo si je normative glede tveganega pitja izmislilo Društvo ozdravljenih alkoholikov.«
Fant iztegne roko in zgrabi lično stekleničko. V plastični kozarec, drugače namenjen vodi, nalije za prst tekočine in vrne stekleničko.
»Tako se dela! Nazdraviva na brezdelno noč. Glede na dan, datum in luno ne verjamem v brezdelno noč,« in potegne požirek, »a upanje umre zadnje.«
Trkneta s kozarci in ju na dušek izpraznita. Fant se nakremži in strese. Tudi Mirko se nakremži, pretegne roke in veselo doda:
»Ja, fant, to te zadene in sprosti! Dajva še enega, da ...« a ju prekine zvonec. Istočasno se od nekod razležejo streli. Bum! Bum! Spogledata se. Mirko vstane, skomigne z rameni:
»Prispel je prvi razsuti tovor. Kakšen vrag je to? Zunaj je kot v Bagdadu. Vsi pogoji za norišnico so izpolnjeni,« se nasmehne in resno doda. »Petek, polna luna in še trinajstega smo. Pravi praznik norcev.«
Počasi odkoraka do velikih vrat. Njegov smeh še kar odmeva. Znova pozvoni. Mirko zakliče:
»Počasi, saj nismo na urgenci. Pacient vam ne bo izdihnil.«
Škrtne. Zgrabi krila vrat in jih na stežaj odpre. Reševalca potisneta v prostor voziček s pokrito gmoto.
»Kaj sta mi pripeljala?«
Popolnoma plešast hrust s kozjo bradico režeče odvrne:
»Lepotica si je skrajšala muke telesnega bivanja in odšla v svet duhov. Pobrali smo jo na krožišču Oblakove in Kersnikove. Roman je ugotovil zgolj smrt. Verjetno gre za izstrelitev z overdozo. Tukaj je list,« in mu pomoli pred oči veliko mapo. »Dežurna preiskovalec in tožilec sta že dobila svoje papirje.«
Mirko resno prikima:
»Bom pogledal,« in se obrne proti mizi, kjer vse skupaj radovedno spremlja nocojšnji vajenec:
»Miha, pridi po spečo lepotico.«
Pripravnik vstane in potegne voziček do secirne mize sredi osrednje dvorane.
»Nov?« mladeniča spremlja hrust. Mirko hitro odtegne pogled od papirjev, obrne glavo in prikima: »Ja, sveže meso.«
Hrust zakliče:
»Mali, če si nekrofilček, si prišel na pravo mesto!« in se glasno zakrohota. Miho stisne v pljučih.
Mirko zamahne z roko:
»Ne straši ga. Že tako se mu tresejo roke. Nočem, da se poreže in podela v plenice.«
Hrust smeje zapusti prostor. Mirko stopi do vozička:
»Dajva spečo lepotico na oder žiga žaga.«
Mladenič okleva in pogoltne cmok. Mirko ga resno pogleda izpod obrvi:
»Daj no, saj ti ne bo nič naredila. Mogoče ne bo najlepše, kar boš videl, a z leti najdeš način, da ostaneš neprizadet.«
Mladenič prikima in oklevajoče pomaga Mirku, ki je na oddelku že polnih dvajset let. Tukaj velja za nekakšno legendo in strogo odmeri pomočnika:
»Zdaj bo šlo zares. Prosim te, da mi ne pobruhaš dekline. Če že moraš večerjo spraviti ven, jo daj na tla, nikakor pa ne kontaminiraj vzorcev. Pred pol leta mi je frajer, ki je mislil, da je superman, pokozlal ljubek obraz srednješolke. Grdo je videti posledice petdnevnega plavanja v vodi. Kakec je priletel v ventilator šele, ko sem ugotovil, da je bilo v frajerčkovem kozlanju ohoho koke,« in dvigne glas. »Upam, da si nisi s čim umetno podkrepil poguma.«
Miha plašno odkima. Večerja hoče ven. Stisne ustnice in v grlu začuti neprijeten stik. Mirku se ustnice razpotegnejo v nasmeh, prime za zadrgo in odločno potegne. Pozorno opazuje na videz nepoškodovano telo in, ne da bi odmaknil pogled s trupla, komentira:
»Za overturo imaš srečo. Nikjer krvi in vse je v enem, lepo zaokroženem kosu. Če ne bi vedel, da je mrtva, bi mislil, da je v komi zaradi napačnega mešanja pijač.«
Miha zgroženo strmi v lepo oblikovano telo plavolaske zgodnjih dvajsetih let. Presuni ga nepremičnost bledega telesa. Mirko s pogledom izkušenega patologa preleti celoten kadaver. V oči mu pade droben par zarezic na vratni arteriji. Približa se nenavadnima urezninama:
»Glej, glej, kako nenavadno. Kaj misliš vajen'c, kaj je to? Nov način zadevanja?« in odmakne glavo. Fant nagrbanči čelo in si pozorno ogleda ureznini. Odkima:
»Kaj pa vem. Kot v kakšnem vampirskem filmu. Na faksu nisem videl ničesar sličnega. Nobene krvi. Mogoče nov način fiksanja?«
Mirko se nasmehne:
»Ampak midva nisva v vampirskem filmu, temveč na patologiji. Vzemi princesi kri, da vidiva, s čim je hotela predaleč poleteti. Običajno gre za kakšen poceni koktajl ali ponesrečeno mešanico za posilstvo. Bog pomagaj, včasih smo punce žicali, ne pa jih zadevali. Moraš biti malce nekrofila, da natepavaš totalni zadetek.«
Miha skomigne z rameni:
»Včasih nisi tako hitro kasiral obtožbe spolnega nadlegovanja, danes pa jo,« in negotovo odkoraka do predala in se vrne s primerno iglo. Za hip okleva. Mirko zamrmra:
»No, daj jo. Saj ne bo bolelo,« in nagrbanči čelo. Fant se končno se opogumi, iglo silovito zapiči v podlaket in potegne. Presenečen ugotovi, da ni izvlekel niti kapljice krvi. Spogleda se z Mirkom:
»Kaj za vraga je to? Kje ima ta punca kri?«
Mirko z orokavičeno roko potegne čez ureznino in v oči mu padeta drobni ureznini na vratu:
»Ta ranica je čudna. Nikjer sledov krvi. Poklical bom na urgenco. Mogoče so tam kaj čarali. Ti še enkrat poskusi dobiti vsaj nekaj krvi.«
Mirko stopi do kabineta in pritisne na gumb za klic urgence. Na drugi strani ga pričaka razburjen glas:
»Ja, hitro povej! Tukaj je obsedno stanje.«
»Tudi pri meni je. Poslali ste mi precej čudno truplo.«
»Tvoje je še dobro. Naše je vstalo in razgraja.«
Mirko prebledi:
»Dej, Roman! Kaj blebetaš?«
V ozadju se razlega ropotanje v družbi hrupa razmetavanja.
»Slišal si me! Truplo, podobno tvojemu, je skočilo na noge in grize kot za stavo. Srčni monitor pa je kazal nulo!«
Mirko se zresni. Zajame sapo, nagrbanči čelo in odvrne:
»Dej no dej, si zadet?«
Zasliši ropot, krike in nenavadno zavijanje. Nekje daleč zadaj odmeva strelno orožje. Naenkrat pa samo tu, tu, tu. Zveza se prekine. Zaskrbljeno odloži slušalko in vzdihne. Hodeče truplo? Res je nori petek. Luna je vse znorela. Da videl, kaj je vajenec spackal.
Stopi v osvetljeno delovno dvorano. V prostor prihajajo vse glasnejši zvoki nenavadno burne pomladne noči. Razloči vse pogostejše strele in krike. Kjer bi moralo ležati truplo, je prazna miza. Mrtvaška vreča leži poleg vozička.
»Kaj je? Kje je truplo?« in šele tedaj je zagledal, kar tudi največjim junakom naredi potičko v hlačah. Vajenec sede zastoka, se drži za vrat in prazno zre predse. Zagleda kri. Fino! Na ta nori petek še mrtvi nočejo več ostati čisto mrtvi. Bliskovito se ozre okoli sebe in z roko trdno zgrabi dolg skalpel. Vajencu roke omahnejo in zvrne se na bok. Šele tedaj ozavesti mlako krvi. Zdravnik v njem hoče do nesrečnika, a popoldanski lovec ga zadrži in napne vsa čutila. Stop! Čakaj! Nekje je ta frdamana oživela deklina. Fak in vsi fakiči tega padlega sveta! V tej skorumpirani državi še mrtvi nočejo brez podkupnine v grob.
Previdno stopi korak naprej. Kje si? Kaj si? Čuti špric adrenalina. Zadržuje dih. Srce divje utripa. Kaplja znoja spolzi po razbeljenem čelu. Kje si? Zaznava zgolj prasketanje neonke in vonj po preparatih. Odmisli zvoke kaosa od zunaj. Prepusti se nagonu. Pripre oči. Naredi še dva previdna koraka. Kdo si? Kaj si?
Lovca v sebi spusti na prežo. Kaj bi dal za šrotarico? Zdaj ne lovi divjega prašiča, temveč nekaj, kar bi moralo mirovati, pa noče. Kaplja znoja spolzi in se raztopi pod majico. Trdno stiska majhen skalpel in z očmi išče kaj konkretnega za razbijanje betic. Kje si? Previdno se obrne. Zasliši »tap, tap«. Strop. Gor je, karkoli že je. Na stropu je. Znova zasliši prasketanje neonke. Tap, tap! Previdno dvigne pogled in s kotičkom očesa sreča stekleni pogled maloprej mrtve mladenke.
V njenih očeh ne najde ničesar živega ali človeškega. Iz ust po bradi ji mezi gosta rdeča tekočina. Mirko se nakremži. Uf, vajenčeva kri. Zoprno, da si obrok mrtveca. Danes je svet res ponorel. Do zdaj so živi jedli mrtve. Ritensko se umika proti mizi. Moja šrotarca ... Z njo bi naredil podrobno obdukcijo. Zoži pogled in ga ne odmakne od mladenkine golote blede polti. Pripravlja se na skok. Nepremično zre vanj. Previdno seže pod majico in ven potegne križ. Če je vampir, baje pomaga križ. Spregleda njegovo kretno in se nenaravno zakrohota:
»Križ? Moja draga večerja, s križem nimaš za pokvarjen jogurt.«
Mirko se zdrzne ob nenaravni moči njenega glasu. Zdaj bo, ga prešine in napne mišice. In res! Njeno telo švigne skozi zrak. Urno odskoči in jo z vso silo brcne. Prekopicne se v kot, a srhljivo spretno skoči na noge. Mirno kri. Trdno prime ročaj skalpela. Znova se sooči s praznim pogledom. Mladenka si z roko obriše kri obroka, ki leži tleh. Znova se zakrohota:
»Kako ubiti truplo? Moja ljubka večerjica, sline se mi cedijo od tvojega adrenalina,« in se z nenaravno dolgim jezikom oblizne okoli vratu. Uf, ugly mother fucker, ga presune grd prizor. Poleg omare z instrumenti opazi železno palico. Naredi previdno korak na stran in še en:
»Mogoče gravža, mogoče. Vem pa, da eden od naju ne bo odkorakal iz tega prostora,« ter naredi še dva koraka v stran. Palica je že skoraj v dosegu rok. Še dva koraka. Ona ga sunkovito spremlja. Znova iztegne dolg zelenkast jezik. Hoče jo zamotiti. Še en korak:
»S tem jezikom bi mi dobro povlekla. Rad imam jezično delo! Daj, pridi že!« Zasliši ropot pri secirni mizi. Zgroženo opazuje nerodno vstajanje svojega nesojenega nočnega družabnika. Njuna pogleda se srečata. Prej živ pogled je zdaj mrtev. V njem se zrcali samo zverska strast. Fant se zareži:
»Odlično se počutim. Vau! To pa res zadene do nebes!« zavrti z glavo in se sreča z mladenkinim pogledom:
»Ljubica, boš pripravila večerjo?«
Vampirka se zareži:
»Zdaj je dva proti ena. Nisem ga izpila do konca, zato je že po nekaj minutah pripravljen za skupinski obed.«
Miha nenaravno sunkovito obrne glavo proti Mirku:
»Mogoče bom res namočil. Kako se reče mrtvemu, ki nategne mrtvega?« Nenaravno režanje, podobno hijenskemu oglašanju, se razleže po velikem prostoru. »Treba si bo izmisliti primerno besedo.«
Mirko se kislo nasmehne:
»Zdaj sta že dva, ki bi me rada povečerjala. Zmenita se, kdo bo lucky guy.«
»Ne zajebavaj se s hrano,« zakliče mladenka in se izstreli proti Mirku. V letu iztegne roke proti njemu. Mirko se sreča z njenim pogledom in v hipu s prosto roko zgrabi železno palico. V pravem trenutku sunkovito zamahne. Železo udari v glavo letečega trupla. Telo pade na tla. Marko skoči. Špljac! Skalpel zdrsne v mrtvo srce in ob besnemu vrtenju ročaja zakliče:
»Crkni že enkrat! Crkni!« in dvigne pogled proti vajencu, ki presenečeno čaka. Zakliče mu:
»Očitno ti draga ne bo servirala večerje,« in začuti pojemanje moči. Besno cepetanje ga počasi premaguje in odloči se. Pusti skalpel v srcu in z dvema močnima udarcema z jekleno palico razbije mladenkino glavo. Tup! Hrsk! Iz razbite lobanje se razlije gosta kri. Znova dvigne palico in še dvakrat silovito udari:
»Hasta la vista baby!« Hrsk! Kosti popustijo. Še en udarec! Pljusk! Možgani se razlezejo po tleh. Opletanje telesa počasi pojenja:
»Hm, pa sem ti le vzel kri. Vidiš vajenec, tako se dela, če hočeš truplu vzeti kri. Če ne pomaga pikanje, mu razčesni betico!« Dvigne palico in še enkrat silovito zamahne. Še en »hrsk«. Kri se leno razliva po talnih ploščicah. To bo čistilka srečna. S palico v roki se ponosno vzravna:
»Še preveč krvi je. Upam, da je zdaj res mrtva. Zanima me, kaj bo pisalo v osmrtnici? Katera smrt je prava?«
Miha se zareži:
»Tvoja smrt bo prava,« napne mrtve mišice in z neverjetno naglico skoči proti njemu. Iz ust se razleže ogabno grozljiv krik. Mirko se pripravi. Ostani hladen. To ni specializant, temveč truplo brez spoštovanja do mrtvih. Poišče oči nemrtvega. Ne smem izgubiti oči. Spomni se dogodivščine z razjarjenim divjim prašičem. Fokusiraj. Zdaj! Sunkovito zamahne in zarije krvavo cev v srce nemrtvega. Z vso silo ga zbije na tla. Pa sem končno unovčil ure fitnesa. Telo pod njim besno opleta, hlasta z zobmi in renči. Mirko se nasmehne:
»Pridruži se svoji nevesti! Skupaj bosta prižigala ognje v peklu!« in vrti kol. Telesu pod njim zmanjkuje moči, iz rane priteče komaj kaj krvi:
»Tvoja nevesta te je tako lepo izmozgala. Vidiš, ker si ji pustil, ti je draga izpila kri. Dobesedno,« potegne kol iz srca in ga besno zarije v lobanjo. »Hrsk« in lobanja se razleti. Iz nje priteče samo malo goste krvi. Telo še nekaj sekund trza ter se umiri.
Mirko odloži kol in se sede na tla:
»Uf, potreben sem požirka.«
Z roko potegne pot s čela. Presune ga. Urgenca. Tam so imeli težave s hodečim truplom. Zasliši krike, ki prihajajo od zunaj. Res nori petek trinajstega. Dvakrat globoko vzdihne in stopi do kabineta. Zgrabi prisrčnico z veselo raztopino in na dušek potegne dolg požirek. Te nirvane sem bil še kako potreben. Sunkovito odloži napol izpraznjeno stekleničko. Zasliši odpiranje velikih krilnih vrat. Zgrabi kol in stopi med podboje. Zagleda hrusta brez roke. Iz štrclja ne kaplja kri, v obraz je popolnoma bled. Zdrzne se ob pogledu na votel pogled.
»Fant, že bolje si izgledal,« komentira prišleka. Hrust se zakrohota:
»Res? Ampak počutim se odlično. Moje težave s holesterolom so rešene. Tudi na težo mi ni treba več paziti. Zdaj imam zabavno zdrav apetit.«
»Tvojemu apetitu težko pripišem pridevnik zdrav,« se nasmehne in še trdneje stisne okrvavljen kol. Hrust spusti pogled na okrvavljen kos kovine, zatem na ležeča razmesarjena trupla in znova na kovino, s katere kaplja gosta kri že drugič mrtvih trupel:
»Si deklino porihtal kar s kolom? Kaj pa mulc? Mu je prišlo za umret dobro?« se nenaravno zakrohota ter se previdno približuje. Znova poišče Mirkov pogled:
»Na mojem grobu bo pisalo, pojedel svojega patologa.«
Mirko vrne nasmeh:
»Ne, pisalo bo, umrl od roke svojega patologa.« Trdno preprime kovinsko palico in se postavi v prežo. Te zveri so izredno hitre. Na srečo jim možgani vsaj na začetku vampirskega bivanja še ne delujejo na polno in napadejo premočrtno.
Hrust iznenada poleti. Mirko se napne se kot struna in sunkovito prestreže težko telo. Zamalo, pa bi izgubil ravnotežje. Kljub temu na kol nabito telo premočno opleta. Zdrava roka, kolikor lahko temu rečemo zdravje, ga odrine. Kot jezno odvržena igrača boleče pristane ob steni. Začuti vse kosti. Nima časa za razmišljanje o bolečinah. Hrust s kosom kovine v srcu se besno postavi na noge. Mirko izkoristi trenutek oklevanja. Odrine se od tal in požene proti nakazi. V skoku z nogo nabije kol še globlje v prsi in podre presenečeno telo. Hrust iztegne roko proti njem, a ga zgreši. Mirko z obema rokama zgrabi kol in ga vrti. Zasliši hrskanje kosti in cmokanje oživljenega tkiva. Telo nikakor noče obmirovati. Hrust se ne da. Očitno mu je prelepo, da bi odšel. Z debelo šapo ga temeljito okoli kepe. Omotičen se zakotali nekaj metrov stran, poleg negibnega mladenkinega trupla. V sebi zašepeta:
»Vsaj ta dva sta res mrtva.« Pretegne se in na hitro preveri, če ima vse kosti še na svojem mestu. Urno skoči na noge. Čeprav ga bolijo vse kosti, mora pozabiti na to. Boli me lahko, ko bom v grobu. Sreča se s hrustovim presenečenim pogledom. Z roko se poskuša osvoboditi kovinske palice. Mirko se spomni na debelo železno palico v omari. Na silo odpre vrata in zgrabi kovinsko palico. Preprime jo iz leve v desno roko:
»Prekleta nakaza, crkni že enkrat!« zakriči in kovinsko palico zarije skozi usta v režeč obraz. Začuti in zasliši lomljenje kosti:
»Te je končno minil smeh?«
Obilno telo se zvrne, trese in nagonsko hlasta z roko okoli sebe. Znova potegne kovinsko palico in še nekajkrat ponovi vajo. Vaja dela mojstra.
Telo končno obmiruje. Razmesarjene glave ni moč prepoznati. Možgani, kosti in drugo je razmazano po tleh. Krvi skoraj ni. Razkoračeno stoji nad truplom. Znova se posveti zvokom. Kriki in občasni streli parajo petkovo noč. To je najbolj bizarna noč v zgodovini mesta. Odloči se, da pokliče domov. Iz trupla potegne kovinsko palico, za katero je mislil, da jo potrebuje na vrtu:
»Tebe bom mogoče še rabil.«
Stopi v kabinet. Zgrabi mobilni telefon, pritisne na bližnjico ženine številke. Zgolj tu, tu, tu. Kako je lahko zasedeno? Verjetno je omrežje klecnilo pod težo klicev. Zunaj je verjetno pravi kaos. Kljub vsemu se mu v glavi odvrti vse, kar mu je znanega o vampirjih. Z železno palico ne bom dolgo zmogel tolči po beticah. Potrebujem nekaj lažjega. Odlomi nogo starega lesenega stola in jo na enem koncu naostri z velikim skalpelom. Železno palico zatakne za pas, zgrabi naostren kol, se ogrne v flis jakno in steče na hodnik. Grozljivi kriki in občasni streli so vse bližje. Zagleda postavo, ki teče proti njemu. Trdno stisne kol. Zakliče:
»Kdo si?« Zasliši samo zversko cviljenje. Hvala, jaz sem Mirko. Hodnik zagrne tema, a se prižgejo zasilne luči. Silhueta se požene proti njemu. Obstane in uperi kol proti zveri.
Pljusk! Tup! Cap, cap, cap! Šklap! Šklap! Že skoraj rutinirano opravi s hodečim truplom. Mljack, mljack, šklap, šklap! Takrat v soju pomožne luči zagleda zversko zobovje. Telo se umiri in z železno palico silovito udriha po lobanji. Hrsk, pok, splaš! Prava stripovska simfonija. Vsebino glave razmaže po tleh.
Pogleda na identifikacijsko ploščico mrtveca. Kirurg ... Gotovo se je zgodilo med operacijo. Steče do vrat in vanj udari svež zrak.
Za Kersnikovo ulico se v nebo dvigujejo plameni. Razlegajo se streli in presunljivi kriki. Mirko umiri dihanje. Kol trdno drži v rokah, palico znova zatakne za pas. Od zadaj ga skoraj nekdo podre. Odskoči, skoraj ga prebode, a ugotovi, da je samo pacient med brezglavim begom. Za hip okleva, nakar steče proti parkirišču. Zasliši detonacijo. Kriki in streli polnijo divjo noč.
Takšnega petka pa še ne. Na krožišču zagleda vojaški šestkolesni oklepnik, ki zapelje čez bankino, podre ograjo in se zarije v hišo, kjer obstane. Ljudje tečejo brez določene smeri. Z balkona bloka na krožišču neka postava skoči dol, sledi ji še druga. Mirko s kolom v roki teče proti vratarnici. Pot mu zapreta dve postavi, odeti v raztrgane cunje.
»Kam pa kam?«
« Last Edit: March 11, 2020, 08:38:56 am by Boki »
Delaj dobro!