Fantastične zgodbe, pesmi, odlomki izpod naših prstov

[Boki]

Tega topica ni, je pa lahko koristen, da bodo lastni literarni prispevki na enem kupu, vsem na očeh, v zabavo vseh.
Prebijam led z večjim delom eno od zgodb (pač omejitev 20000 znakov), Kredit sreče skoraj končanega mozaik romana z delovnim naslovom Krediti dobrega in zla:

Kdo sem pa jaz? Vas zanima moje ime? Čoravi starši so mi dali ime Lina. Le kateri normalni starš usodo svojega deteta zapečati s tako blesavim imenom? Moji so že takšni. Oba sta garbala za drobiž, navadna šljakarja, on je bil brezposelni luzer od trenutka, ko so ga brcnili od tekočega traku, ona glupa čistilka.
Kaj naj rečem o svojem prejšnjem življenju? O času, preden sem vklopila svojo pamet? Je kot nočna mora, ki se je vlekla, vlekla in znova vlekla. Svojih prvih šestnajst, sedemnajst let se nočem spominjati. Res ne. Zakaj bi se jih? A za razumevanje moje usode se vam bom telegrafsko izpovedala. Moja zgodba naj vam bo za poduk.
V ničvredni luknji ob avtocesti, starca sta ji ljubkovalno rekla »naše stanovanje«, nismo poznali mnogočesa, kar je samoumevno za družine s približno povprečnimi starši. Nikomur ne morem zameriti, ker se ni hotel igrati ali družiti z mano.
Normalni starši so vedno priredili zabavo za vse »Čebelice« iz vrtca in vse vabljene otroke obdarili s čudovitimi igračami. Kaj pa moja debila? Nobene zabave za vse, nobenih daril. Dogajanje, ki sta mu brezmožganska človečnjaka rekla praznovanje otrokovega rojstnega dneva, se je začelo z ritualnim pihanjem starih, napol dogorelih sveč. Torta? Dajte no, kakšna torta neki? Za vrhunec praznovanja sta mi, če lahko temu tako rečem, v roke potisnila neko ničvredno plastiko. Samo enkrat sem bila na človeka vrednem rojstnem dnevu. Enkrat in nikoli več, kar je logično. Vsled mojih klošarskih starcev me seveda niso več vabili. Nikoli in nikamor. Le kdo bi gledal v ponošene cunje iz tretje roke odeto dete? Skromnost, varčevanje, ne moremo si privoščiti in podobne besede so zaznamovale vsakdan pri naši oguljeni mizi.
Kaj se je dogajalo na moj prvi šolski dan? Vsi v razredu so imeli nove torbe, lepe obleke, čudovite čeveljce. A jaz, ubogo dete nesposobnežev? Imbecila sta šla v nekakšen limit, da bi mi kupila neke cenene cunje in plastične čevlje, iz katerih je kričalo »z razprodaje po razprodaji«. Me je kdo maral? Le kdo se bo družil z deklico v oblekah iz skladišča Karitasa?
V tretjem razredu so otroci na prvem obhajilu dobivali mobije, kolesa, tablice in ostalo, kar otrok potrebuje. Zase raje ne omenim, ker me še danes oblije sram. Aja, pozabila sem omeniti, zame sploh ni bilo obhajila. Debila sta kljub svojemu enomestnemu IQ-ju preračunala – če me dasta k verouku, mi bo treba nekega dne celo kaj kupiti.
Me sprašujete po družinski sreči? Kakšna je to sreča, če na valeti delaš reklamo za komisijsko prodajalno? Po končani osnovni šoli, za moja debilna starca je to pravi doktorat, je treba po njunem hitro priti do kruha. Obilno sta modrovala, če lahko nekdo z IQ 9 sploh modruje, kako najhitreje v praktičen poklic. Mati se je bedasto hahljala:
»Lina, s frizersko imaš zagotovljen dober kruh. Tudi kozmetika ali šiviljstvo sta dobra izbira. Čez dve, največ tri leta boš pri svojem kruhu.«
Prekipelo mi je:
»Misliš? Naj bom sužnja, kot si ti? Na srečo nimam imbecilne ravni pameti, ker sem odličnjakinja, zato grem na gimnazijo,« in takrat sem jima pokazala sredinec. Potem sta se zjokala, mati je neumno hlipala:
»Ata je znova ostal brez službe. Firma je šla v stečaj. Pol leta ni dobival plače. Ne moremo si privoščiti štiri leta šole, po kateri nimaš poklica.«
Pa sem ju zabila:
»Zakaj pa hodi v službo, če ni keša?«
Popolnoma mi je bilo jasno, petnajstletni punci, da je takšno razmišljanje za njun IQ vrhunec intelektualnega napora.
Foter je znova pristal na zavodu. Tam bi mu lahko na čelo vgravirali inventarno številko. In kaj je počel? Nič. Zijal je v zrak in mešal dnevno luč na sončni upravi.
Z enomestnim IQ pač nisi sposoben niti izgovoriti besed, kot so prekvalifikacija, pridobivanje kompetenc in podobnih vesoljskih tem.
Ko je mati nekega dne prišla zvečer vsa scotana od službe in še honorarnega dela, sem prednjo postavila pločevinko piva. Na srečo sem sodila med prizadevna bitja in sem za vikende in občasno med tednom delala preko študenta. Cele počitnice sem predelala in pridno varčevala. Se ve, da zase. Zgodilo se je tistega vročega septembrskega večera:
»Že zdaj moram misliti na maturo in s tem povezanimi stroški.«
Odvrnila je z nepozabno bedastim izrazom na obrazu:
»Zakaj?«
Moje potrpljenje je bliskovito kopnelo:
»Zakaj?« sem ponovila vprašanje in odvrnila. »Ker je treba kupiti maturantsko obleko, čevlje, plesni tečaj in maturantski ples. Ne hodim v šolo za bodoče služkinje, temveč sem gimnazijska odličnjakinja. Moja najbližji cilj ni suženjstvo za drobiž, temveč bom zlata maturantka. Že zdaj začni misliti tudi name.«
Mati je bilo skoraj kap ob misli, da mora njena hči iti na svojo maturo v človeka vrednih oblekah. Ne bom pozabila njene face zgroženosti. Foter se itak ni vtikal v nič. Kako naj bi se, saj je bil broken do amena. Tu in tam je kje kaj pošaflal za sendvič in pivo. Domov ni prinesel kaj več od drobiža.
Bližalo se je novo leto. Počakala sem, da sta bila skupaj:
»Vsi starši v razredu otroku nudijo kaj več od hrane s pretečenim rokom trajanja. Poleg učenja delam in prispevam skoraj polovico hišnega proračuna. Šolske potrebščine kupujem sama. Tudi plesni tečaj sem si plačala. Kaj pa vidva?«
Mati je začela cviliti:
»Misliš, da mi je vseeno? Kaj ni najpomembnejša družinska sreča, da smo zdravi? Zakaj si šla v tako drago šolo? Če bi šla v fri ...,« a ji nisem dovolila dokončati stavka:
»Naj bom luzerska služkinja ali brezposelni postopač? Ne, nočem postati to, kar sta vidva!« sem skoraj zakričala, jezno skočila na noge in nasršena od besa odkorakala iz kuhinje. Dovolj sem imela njunega stokanja.
Seveda se nista veliko sekirala glede tega, kar sem jima rekla. Še opica ima več soli v glavi. Zvečer sta se predala svojemu edinemu zadovoljstvu. Znova sem morala poslušati njuno živalsko sopihanje. Mati je cvilila, a oče je brundal od sladostrastja. V tistem hipu mi je v glavo šinila ideja, kako hitro in dobro zaslužiti ter se za povrh imeti še fajn.
Sprva sem to počela za manjši denar in z mladimi fanti. A sem se jih hitro naveličala, čeprav sem si kmalu kupila lepe obleke, računalnik in drugo, kar potrebuje mlada ženska. Starca sta zmajevala z glavo. Dolgo nista ničesar komentirala. Nekega dne me je mati vprašala:
»Od kod ti računalnik? Videti je nov.«
Kar pogrelo me je bedasto vprašanje, saj sem ga ravno dala iz škatle. Besno sem zarenčala:
»Res blesavo sprašuješ. Od tvoje mizerije že ni, torej utihni in se primi metle. To je edino, kar znaš.«
Mati se je zgroženo prijela za glavo:
»Saj nisi vpletena v kakšen kriminal?«
Znova me je razbesnela raven njenega idiotizma:
»Če je kdo vpleten v kriminal, sta to vidva s fotrom. Oba sta kriminalno nesposobna idiota. Sama sem si prigarala denar za maturantski ples, sama sem si kupila vse, kar potrebujem za normalno življenje. Komaj čakam dan, da se vaju losam. Dovolj mi je te parade nesposobnosti! Dovolj!« je moj glas odmeval.
Mati je spustila pogled v tla. Vedela sem, da se je začela cmeriti. Vsi nesposobneži se cmerijo, ko jim kdo pokaže ogledalo.


Starejši gospodje so za moje mojstrovine plačali veliko. Znala sem se jim pravilno posvetiti. Kmalu sem v enem letu zaslužila več kot moja starca v vsej svoji delovni dobi. Študirala sem v Ljubljani, daleč od njune luknje ob avtocesti. Zaradi posla sicer nisem blestela, komaj sem izdelovala letnike, a sem bila sama sebi dovolj. Nekega dne mi je mati poslala za rojstni dan darilni bon za dvajset evrov. Temu drobižu sem priložila še stotaka in dopisala:
»Ne žali me z drobižem, nabranim na hodniku sosednjega bloka. Raje si kupi kaj novega za obleči.«
Svoje telo sem ohranjala v boljših fitnes klubih, kozmetičnih in frizerskih salonih. Za hip me je zmrazilo ob misli, kam sta me hotela nesposobna starca spraviti. Ja, prav ste si zapomnili. Hotela sta, naj bom frizerka. Po njunem je to najboljša šola in frizerke vedno najdejo delo. Namenila sta mi vlogo služkinje, ker v njunem svetu imbecilov ni drugačne strategije življenja. Polpismeni čistilki z nedokončano osnovno šolo se zdi frizerska šola vrhunska akademija. Prav rada sem tem sužnjam tečnarila za vsako malenkost. Hotela sem, da se zavejo svojega brezupnega položaja. Mogoča bo katera inteligentnejša dojela moje sporočilo in bo hotela iz sebe narediti kaj več. Jaz sem bila vse višje, a one so teptale tla podna.
Kljub stalni in kvalitetni klienteli sem se zavedala, da bom morala na primeren način spremeniti svoj poslovni model. Zadala sem si nov poslovni cilj. Moram si najti primernega alfa samca.
S kolegico sva zjutraj kofetkali. Malce sem ji razložila svoje načrte. Na moje presenečenje me je pobarala:
»Najdi si takšnega, da boš srečna. Sicer pa, saj se ti nikamor ne mudi. Ravno si diplomirala in lahko si srečna, ker si dobila pripravništvo v tako elitni firmi. Ne bom te spraševala, kako ti je to uspelo glede na tvoje ne ravno bleščeče akademske dosežke.«
Veselo sem prikimala:
»Srečna bom samo ob sposobnem moškem, takšnemu, ki ve, kaj hoče in to tudi dobi. Kaj naj počnem z nesposobno mevžo?«
Kolegica je zmajala z glavo. Očitno me ni čisto razumela. Popolnoma sem jo arumela. Njena mati je kirurginja, drugi ali tretji očim, le kdo bi jih štel, je lastnik odvetniške pisarne. Ona prvih dvajset let življenja ni preživela v klošarskem gnezdu, obdana z debili in potrebščinami iz Karitasa. Nikoli ni občutila zaničevanja in poniževanja otrok sposobnejših staršev. Njej niso pripravili »drek« bombe. Niso upali.


Lahko si rečem, da imam srečo! Resnično! Ujela sem alfa samca firme. Robert je imel, poleg vile in nekaj počitniških »hišic«, tudi jahto in celo helikopter. Vse to je prigaral s svojo kozmetično firmo. Sicer je bil dolgočasen, v postelji crkotina in rad je težil z malenkostmi. >Pri poslu je bil pravi lev, poslovni alfa samec, zaradi česar sem ga vzela. Pravzaprav je oživel samo takrat, ko je delal edino stvar, ki me osreči - denar. Redno sem se relaksirala s kakšnim šopingiranjem. Rodila sem dva mulca. Seveda so ju našrpicali brezimni porivači, saj možiček ni bil sposoben česa več od brzinskega praznjenja. Od prej sem bila navajena mesne doze in temu se nisem hotela odpovedati. Samice pač potrebujemo kakovostni obred parjenja.


Dve leti nazaj je zvilo mojega fotra. Mati je moledovala, naj kaj ukrenem. Kaj sem lahko storila? Da bi zapravljala keš za podaljševanje agonije reveža, ki je slučajno špricnil v mojo mati? Niti slučajno. Smrt ga je odrešila mizerije. Še na pogreb nisem šla. Z dobrim avtomobilom in lepimi oblekami nisem hotela zbranim revežem nabijati slabe vesti. Pa še z Janezom sem bila zmenjena.
Leto kasneje je od samega tarnanja zvilo še mojo mater. Najprej so me gnjavili zaradi stroškov zdravljenja, a sem jih zabila, kot jih znam samo jaz. Je dolžnost sposobnega otroka, da rešuje nesposobne starše? Ker ni imela pribite pare, razen bedne penzije, so prepustili naravi, naj jo odreši muk.
Pokopala jo je socialna, saj na srečo nisem bila formalni lastnik ničesar omembe vrednega. Služba za podporo nesposobnim, kot rečem sociali, ker to tudi je, je iskala način parazitenja na moj račun. Naučila sem se, kako preprečiti družbenim zajedavcem lepljenje na sadove uspeha. Niti najmanj me ne zanima, kam so odvrgli trupla debilov, ki sta bila v igri usode slučajno moja biološka starša.


Nekega poletnega dopoldneva sem tako hitela na randi. Mlad pripravnik je hitro ugotovil, da bo dobil službo preko moje zahtevne češplje. Zdaj sem bila jaz tista, ki je lahko vlekla vrvice marionet. Čeprav sem bila malce preko štirideset, sem se imela za seksi in predvsem srečno žensko. Imela sem svoje potrebe in nisem bila navajena čakanja ali celo odpovedovanja. Ravno sem se ustavila pred draguljarno, ko se zaletim v zajetnega moškega v obleki izpred desetletja. Prijel se je za obilen trebuh:
»Oprostite za nerodnost. Tisti mladenič vas že nekaj časa čaka.«
Prebledela sem.
»Kako vendar ve, kam grem?«
Premerila sem debeluha, ki me je ravnodušno opazoval in premerja. Gotovo so se mu v glavi motale pokvarjene ideje. Takšni debelinkoti doma, med valjanjem po svojih, mrožem podobnim ženičkam, sanjajo o takšnih, kot sem jaz. Hotela sem nekaj reči, a me je prehitel:
»Gospa Lina, ves čas ste na lovu za srečo. Razumem vaše dileme. Si želite zaužiti srečo brez pretvarjanja? Želite okusiti resnično srečo, o kateri globoko v sebi sanjate?«
Ne vem čemu, a besede debeluha so se me dotaknile na prav poseben način. Od kod je vedel za moje ime? Želela sem pohiteti mimo njega, a sem obstala:
»Gospod, od kod veste moje ime? Sva bila v poslovnem odnosu?« saj se nisem spomnila obrazov vseh svojih strank. Mož je odkimal in nadaljeval s svojim melodičnim glasom:
»Predstavljam izjemno pomembno in vplivno ustanovo in lahko vam pomagam. Probleme vidimo, preden se zgodijo. Tako skrbimo za ravnotežje stvari.«
Prestrelile so me njegove besede:
»Zakaj pa mislite, da potrebujem kakšno pomoč? Nič mi ne manjka.«
Mož se je skrivnostno nasmehnil:
»Mi vemo za vašo težavo, čeprav se je vi še ne zavedate. Ravno zato vam ponujam kredit sreče.«
»Kredit sreče?« sem pretreseno odkimala. Kakšen vrag je to? Sumničavo sem vprašala:
»Kaj s tem mislite?«
Zapletla sem se v ta neumni pogovor, zato sklenem, da ga bom speljala do konca. Saj ne bi bila prva neumnost, ki sem ji nasedla. Še vedno se spominjam tipa, ko me je dobesedno nategnil z lažnim diamantom. Ocenjevala sem obilno postavo pred sabo. Ta debeluh gotovo ne ve, kje ga ima pod tem megastičnim vampom. Verjetno ščije po občutku ali v plenice. Mož je zaupljivo dodal:
»Gospa, naj vas pomirim, ne nosim plenic,« so me pokosile njegove ravnodušne besede:
»Ukvarjamo se z reševanjem različnih konvencionalnih problemov na nekonvencionalen način. Čeprav ne veste, kaj je resnična sreča, imate ta hip izjemno srečo, kajti naša pisarna je tu zraven. Pojdite in vam vse v miru razložim.«
»Gospod, saj ne potrebujem celih litanij,« sem se poskušala izviti, a me je radovednost potegnila v presenetljivo urejen lokal. Razgledala sem se in v oči mi je padel nenavaden, a očitno silno star lestenec, na njem je bingljala igralna kocka.
Debeluh je odracal za pult in na mizo položil šop papirjev. Zamislila sem se. Tip je imel celo neke papirje. A sem se takoj zaklela, ne dam mu niti ficka. Niti enega bakrenega centa! Nič! Nula! Zero! Očitno mi je bral misli:
»Gospa, ta kredit ne omenja denarja. Gre za kredit sreče. Vam povem, kaj to pomeni?«
Kaj mi je ostalo drugega? Samo prikimala sem in mož je zajel sapo:
»S to kreditno pogodbo boste deležni resnične življenjske sreče. Ker gre za kredit, boste morali svojo srečo odplačati.«
Že sem hotela nekaj reči, a me je s kretnjo nekako utišal:
»Uživali boste srečo do svoje smrti. A ko nastopi vaš čas, ne greste v nebesa ali pekel, kar je običajna pot slehernikov. Vaša duša bo šla v dodeljeno vam telo. V njem boste odplačali glavnico kredita z običajnimi obrestmi.«
»Kakšen je to kredit? Kako ima lahko obresti nekaj, kar ni izraženo v kešu?« sem bila resnično presenečena. Mož je zaupljivo prikimal:
»Tu ni nobenega keša, kot pravite denarju. Po podpisu pogodbe vas najkasneje v enem letu doleti resnična sreča, užili jo boste do konca svojih dni. Potem pa ...«
Nisem želela poslušati blebetanja. Če sem nasedla, bom nasedla do konca:
»Dajte mi, naj podpišem. Res ni nobene finančne klavzule? Kam se nasmehnem skriti kameri?«
Mož je samo resno odkimal:
»Gospa, mi smo resna institucija in zagotovo nimamo skritih kamer. Tudi brez njih vse vidimo in slišimo.«
Izgubljala sem za moje pojme neverjetno trdoživo potrpežljivost:
»Če ni denarnih klavzul, takoj podpišem. Sicer sem srečna,« a debeluh je rezko dvignil glas:
»Vi niste srečni. Zadovoljili ste se z iluzijo, kjer količino denarja in materialnega blagostanja enačite s srečo. Denar nima ničesar skupnega z resnično srečo. Tej sreči ste se odpovedali v najbolj nepravem trenutku,« in mi ni pustil do besede, saj mi je njegova nenavadna odločnost zaprla usta:
»A nisem tu, da vam delim nauke. Priporočam vam, da najprej preberete, kar mislite podpisati. Čeprav ne gre za finančne zadeve, gre za kredit.«
Čakanje nikoli ni bila moja vrlina. Ignorirala sme njegov nasvet, zgrabila nalivno pero z vgravirano igralno kocko in se podpisala na vse tri izvode. Odložila sem hecno pisalo, pobrala svoj izvod pogodbe in brez besed, brez oziranja odhitela skozi vrata na obljudeno ulico.
Vrvež me je hitro pomiril. Pogledala na uro. Zamujam. Zoprna reč. Že zdaj sem bila petnajst minut v zamudi. Če bo tip dober, se zna nabrati še dodatnih petnajst minut in znova se bom morala izgovarjati za zamudo. Robert ima zadnje čase po čudnem naključju več časa in takoj opazi, če se kje zadržim. Včasih je bil blesavo zatopljen samo v kovanje keša, a zdaj ima naenkrat čas zame, kar je včasih precej zoprno. Zdaj sem pač v letih, ko sem potrebna. Kaj vem, koliko let mi je nebeški bog še namenil?
Zagledala sem tipa in tedaj me je nekaj prešinilo. Začutila sem mrazeči stisk okoli srca.
Kaj je zdaj to?
Vsak korak je postajal vse težji. Saj me menda ni trofnil infarkt? Za hip sem obstala, zatem sem odločno nadaljevala. Tip mi je veselo pomahal. Oj, kakšne mišice, kakšno telo! Seveda tudi jaz nisem neka uvela zgužva. Z nekaj lepotnimi operacijami imam joške kot najstnice. Vse samce rajcajo pokonci stoječi joški, saj je to znak, da se na njih še niso pasli potomci. Pač prastari moški nagon še iz časov praskupnosti. Komu mar?
Tip je znal z mano. Tedaj sem se zavedla svojega statusa. Šinilo mi je v glavo!

Resnično sem bila rojena pod srečno zvezdo. Zdaj, ko so vsi nepotrebni statisti varno pod rušo, se lahko dokončno osamosvojim. Roberta sem zavrtela okoli prstov in ga fino ožela. Ponosna sem bila na svojo veščino. Ironija je hotela, da sem proti njemu uporabila pravniške packarije, ki sem se jih od njega naučila. Ker sem bila mati samohranilka, sem to znala unovčiti. Pobrala sem mu boljšo polovico firme, vilo, štiri od šestih počitniških hiš, obe jahti in helikopter. Po domače, oskubila sem ga skoraj do kosti. Pa še mastno rento za mulce je plačeval.

[Boki]

Za zabavo prilagam zgodbo, objavljeno v posebnem dodatku zbirke Refesticon 2017 na temo Vladimirja Dukljanskega:
Rešitev

V temnici je Vladimir Dukljanski molil Bogu in Odrešeniku. Ni mu bilo mar zanj, vso skrb je posvečal svoji deželi. Molil je za rešitev in mir.
Naenkrat je v celici zasijala luč. Vladimir odpre utrujene oči in skoraj oslepi od silne svetlobe angelske.
»Vladimir, zate obstaja božji načrt. Tvoja iskrena vera se dotaknila je src najvišjih. Bog te ima rad in čez tri dni in tri noči se bodo vrata odprla in odšel boš. Odšel boš z žensko, ki te bo ljubila in ti boš ljubil njo. Osvobojen boš z božjim blagoslovom, a na koncu, čaka te smrt mučeniška.«
Vladimir ugledal je obris angelski in hotel je nekaj reči, a luč svetosti je ugasnila. Ostal je sam in še bolj goreče molil je Bogu, Odrešeniku in Rešitvi.

Car Samuel se je znašel v zagati. Je hči podlegla vplivu tega čarovniškega tujca? Mogoče. Tujec prodornih sinjih oči je zrl nekam mimo njega. Mehki glas je zvenel v sozvočju z blagostjo nasmeha:
»Verjetno se sprašujete, kdo sem in zakaj sem tukaj? Ni vam jasno, kako sem se znašel v vaših prostorih.«
Car je prikimal. Tujec se je nasmehnil:
»Moje ime in moja vloga sta nepomembni. V ujetništvu imate kneza Ivana Vladimirja Dukljanskega.«
Car prikima:
»Knez je moj ujetnik in razmišljam o njegovi usodi. Hči Kosara me prosi za milost. Saj veste, knez je postaven mož, a moja hči je,« je za hip zastal, »pač moja hči.«
Tujec se je zresnil:
»Vladimirja boste izpustili. Uslišali boste svojo hči in Vladimir bo božji temelj vašega carstva. Temničarjev ne bo več prala nog.«
»Zakaj tako mislite?«
Tujec je iztegnil roko proti carju, ki začne hlastno loviti zrak. Neka sila je ustavila njegov vdih, pri srcu ga je začelo stiskati:
»Vladimir je pomemben za naše, moje načrte. On je na božji strani sveta. Možje iskrene vere so ognjišče ljudstva svojega.«
Sila popusti in car globoko vdihne. Rdečica, ki ga je za hip zajela, je izginila. Hotel je poklicati stražo, a mu je tujec preprečil namero:
»Tukaj ste popolnoma varni. Ne bom vam lagal. Izpustite Vladimirja, ustrezite Kosari in vaše carstvo vas bo preživelo. Če pa se odločite drugače,« glas je dobil mračni prizvok, »bo carstvo že drugo leto kup ruševin. Vladimir je na nek način ljubljenec angelov božjih.«
Car je nekaj časa bolščal v tujca in se zarežal:
»Vi mi grozite? Meni, carju Bolgarije?«
Tujec je ostal ravnodušno miren:
»Ne grozim vam, samo odkrito sem povedal, kaj vas čaka, če Vladimir od tod ne gre kot vaš zet in vazal.«
Car skoči na noge:
»Poslušal sem vas, a,« stavka ni končal. Besede so ostale neizgovorjene.
»Odločitev ne sme biti težka. Vaše carstvo ali Vladimirjeva glava?«
Car poskuša skočiti na noge, a ga je ustavila neka sila. Želel je poklicati stražo, a besede niso hotele zapustiti grla. Tujčeve oči so zažarele:
»Čeprav ste car, ne morete nikogar poklicati. Res ste car, a ste z vsemi zemeljskimi močmi nemočni proti sapici nebeških sil.« Tujec je snel pokrivalo, ga položil na mizo in zastrigel s špičastimi ušesi. Car je, ves ohromljen, izdavil:
»Vi ste …«
Tujec je odvrnil:
»Pripadam rodu Vilincev in sem eden od Vladimirjevih zemeljskih varuhov.«
Car je uspel samo prikimati. Vilinec je izpuhtel.

Vladimir in Kosara sta živela v bližini samostana Prečista krajinska na južni obali Skadrskega jezera. Od tam je vladal svoji rodni Duklji kot bolgarski vazal.
A miru nista našla. Car Samuil je kljuboval Bizancu do bridkega konca. Po strašni izgubi, bizantinski cesar Bazilij II je zato dobil vzdevek Bulgaroktόnos, je zastalo srce Samuilovo.
Nasledil ga je Radomir, a že leto kasneje ga je odstranil Vladislav. Spomnil se je na Vladimirja in njemu je bila v roke položeno, da izpolni drugi del angelove prerokbe. Vladimir Dukljanski je moral umreti mučeniške smrti.
Njegova užaloščena vdova se je zaobljubila samostanu.
In duh Vladimira Dukljanskega se je vzpel pred sam prestol Nebeški in nekega dne se vrnil bo na svet v njegovi hudi uri.
 

[Boki]

Tdaj je aktualna arbitraža. prilagam hecno parodijo Vinska arbitraža.
Mogoče opozorilo: KAR JE ZAPISANO V TEJ ZGODBI NE POČNITE DOMA.
Velja tudi - ZAPISANEGA NE JEMLJITE PRERESNO ALI OSEBNO.
Vinska arbitraža

Končno sem se rešil nadležnega strica Owen. Boringtrooperji so vsaj za nekaj dobri. Tako za šankom sem srebal pivo z Bilbom, ne preveč uspešnim politikom, ki mu ne uspe priti niti v mestni svet Mos Eisleya. Družbo sta nama delala še lokalni čarodej in dežurni doktor Sarumanom ter tihotapec in bodoči nadzornik NLB, Han Solo. Saruman je komentiral politično situacijo:
»Veste, ta arbitraža se je sfižila. Predsednik Sauron Veliki in imperator Donald D. Palpatin sta vsak na svojem bregu. Republika Mordor in Prvi red se nikoli ne bosta zmenila. Odkar so razsuli Imperij in pokradli, kar ni bilo pribito, sta si v laseh. Zlasti zato, ker se je Mordor polastil MercaSeratorja. Oba bi rada stopila v prevelike škornje Neda Terana. Pravim vama, prstan je samo pretveza, v resnici pa oba hočeta te napetosti, da lahko farbata folk. Brez tega bi vsi videli, da sta vse prodala tujcem. Komu mar za še en Edini prstan? Nikomur ne koristi prstan brez vode, ki bi jo lahko spremenil v vino?«
Han je zlovoljno vzdihnil:
»Kdor se bo dokopal do Edinega, ki iz vode vino naredi, ta bo monopolist na trgu Refoška in Terana. Slišal sem govorice, da jo je obema zagodel Harry Eryavi, ko se je na Potermaniji preveč igral s svetinjami nemrtvih in po pomoti iz oceanov vina naredil ocean slanice z vonjem po Voldemortovi scalnici. Vinske galebe je baje začaral v svinje bradavičarke. Tako je ostal samo še planet Zimišče.«
Moral sem pripomniti o svoji izkušnji s Pottermanijo, saj so me očarali tamkajšnji oceani Refoška:
»To so samo prazne govorice, da bi se v arbitražo vnesla zmeda in bi se vse skupaj zavleklo. Harry Eryavi je iz vinskih galebov naredil vinske mušice. Na Zimišče raje kar pozabite. Zasedel ga je Jon Snow in sova je sporočila, da tam ni več vina. Res zoprno. Ledu imajo za izvoz, a vino ...«
Han mi je pritrdil:
»Prav ima. Nedova glava na kolu pred Sauronovo palačo se še ni posušila, ko je propadel posel z vinom iz Zimišča. Boltoni so pili dan in noč, zato so vse spili in ni čudno, da jih je Jon sesul. Samo mezinček jim je nekam vtaknil ... Ves arbitražni spor je samo zaradi Pottermanije. Problem je v prstanu. Kdor ga bo imel, ta bo imel resnično moč. Pomislite na vse tiste oceane.«
Oglasil se je do tedaj molčeči Bilbo Bisagin:
»Ko govorite o prstanu, mislite tega?« in segel v zdrajsano popotno torbo in iz nje potegnil nič kaj ugleden prstan. Vsi smo pogoltnili slino, saj je samo eden Edini. Premagala me je radovednost:
»Kje si ga našel? Je to res to, kar mislim, da je?«
Bilbo je pomembno prikimal:
»Našel sem ga med smetmi na Endorju. Tisti plišasti škratje obožujejo kupe smeti. Najbolj jim teknejo rahlo popečeni in na smeteh dimljeni orki. Ker pa je Mordor prepovedal izvoz orkov, so se zadovoljili tudi z mano. Ko so me hoteli naložiti na raženj, sem vrh enega takšnih kupov zagledal nekaj svetlečega in to zgrabil. Prstan je sam skočil na prst. Čudil sem se, ker so začeli živčno vreščati, a jaz sem vse videl črno-belo. Kot TV moje tete Mare. Ni čudno, saj sem zanje postal neviden. Ena od lastnosti prstana je nevidnost. To ti prav pride, ko želiš komu vino spremeniti v vodo.«
Han ga je udaril po hrbtu:
»Ti kosmatonožni zmikavt! Veš, kaj moraš storiti za rešitev tega arbitražnega spora?«
Bilbo je zaupljivo prikimal.
Tedaj je v krčmo vdrl terminator in zakričal:
»Hasta la vista baby!« in začel vsepovprek streljati.
Vsi v kantini so skoraj enoglasno zakričali:
»Terminator! Ta teden že drugi, ki je zgrešil planet!«
Začutil sem zov sile. A ta zov še ni bil dobro fokusiran, saj sem čutil nekaj toplega v spodnjicah in po hlačnici. Pred terminatorja je skočil mož v črnem:
»Terminatorji ste kot virus. Razmnožujete se, dokler vsi ne umrejo od dolgočasenja ob vašem Hasta la vista baby,« in je vanj zaril roko. Terminator je obstal, oblila ga nekakšna črna smola. Saruman in Bilbo sta se spogledala. Saruman je pihnil:
»Elrond znova hodi v spanju. Odkar je kontaminiran z zelenoluskom, v sanjah misli, da je agent Smith. Ker je eden od arbitražnih sodnikov, Sauron zaradi tega zavrača arbitražni proces. Baje je okužen z Elrondovo okužbo.«
Bilbo je dodal:
»Moral bi kaj vzeti, da se spravi k sebi.«
Han je odkimal:
»Sauron je iz arbitraže umaknil svojega King Burgerja in trdi, da je Pottermanija njegov. Elornd je zbolel po tem, ko se je njegova hči, princesa, zaljubila v zapornika v Mordorju. Mu je bilo treba goljufati NLB? Najprej bi se moral vpisati v pravo stranko in potem krasti. Jaz sem zamenjal pet strank in bom s prvim postal nadzornik NLB, pa še popoldanski s.p., Šverc Komerc imam. Tako bo posel stekel, kot je treba,« zatem je potegnil pištolo in nepremičnemu terminatorju odpihnil glavo.
Agent Smith se je jezno obrnil:
»Počakati bi moral, da strelja nate!«
Han je pihnil v cev blasterja in mi pomežiknil:
»Vidiš Luke Skydrinker, bolje preventiva kot kurativa,« mi pomežiknil in dodal. »Čez nekaj let bodo nosili majice Han shoot first. To bo keša od pravic.«
Hrup okoli terminatorja se je polegel, vsi so se brezbrižno vrnili k svojim pijačam, ljubimkam, ljubimcem in nelegalnim poslom. Agent Smith se je spremenil v zelene kocke, zatem se je predvajal nekajsekundni reklamni spot »Prvi red je prvi« in na koncu izpuhtel. Te politične reklame so mi šle na živce! V kantino sta vstopili še dve skrivnostni silhueti. Eno sem takoj prepoznal. Obi Keno Bi! Kakšno olajšanje.
Obi si je ogledoval sledove terminatorjevega razdejanja in brcnil odstreljeno glavo:
»Skynet je jezen, ker je Sauron Veliki odstopil od arbitraže. Ob vsej širni galaksiji sta se oba zapela na tisto zaplato vina, kjer mogoče sploh ni vina. Pa še prstan ...«
Drugi prišlek, še kar zavit v črno kuto, hropeče doda:
»Bodimo pošteni, tudi Palpatin ima malce masla. Zraven sem bil, ko smo vdrli v Sauronov vikend in mu poleg Edinega prstana ukradli še najljubšo igračo, plišastega Joffreya, oblečenega v Barbkine oblekice. Najbolj pogreša uspavanko Winter is comming.«
Spogledal sem se z Bilbom:
»Zdaj mi je jasno, kako je to prišlo na Endor. Padlo je iz žepa mojega očeta. Ati?«
Hropeča pojava zakliče:
»Luke! Pridruži se mi in skupaj bova zavladala vinskemu trgu!«
Vse oči so se obrnile vame in znova v hropečo postavo.
Skoraj soglasno so zaklicali:
»Darth Vader!«
Saruman je posmehljivo spustil oči na lužico pod mano:
»Sila je v tvoji družini močna, a ne pri vseh na enak način.«
Ob tej posmehljivosti me je popadel sveti bes. Izvlekel sem meč in pritisnil na gumb. Zgodilo se ni nič, samo kratek huušk.
Obi Keno Bi se je zarežal:
»Padawan, zvečer ga moraš dati polniti. Tisti polnilec je za meč,« in strogo okaral Sarumana:
»Ti Sauronov vohun! Sfaliran čarodej, v bankrot si jedijski pokojninski sklad »Zadnji jedi«! Pusti mojega padawana pri miru. Bilbo!« se je posvetil še hobitu, »Si pripravljen na nalogo?«
Bilbo je zaskrbljeno prikimal:
»Moj ponos mora torej v oceane Terana in Refoška na planet Pottermanija.«
Saruman je zgroženo odkimal:
»Ne! Prstan moram jaz dobiti! Jaz in samo jaz! Potem bom premagal Saurona in Palpatina! Jaz bom zavladal Mordorju in Prvemu redu in postal bom gospodar vina v galaksiji! Vinski prestol bo moj!« Iz žepa je potegnil dvojni svetlobni meč, en del je sijal v rdeči barvi Mordorja, a drugi v modrini Prvega reda.
Obi Keno Bi je izvlekel meč in ga vključil – huuušk.
»Ti? Temu bom naredil konec! Enkrat za vselej! Tisti narkič Redagast bo z dovoljenjem Čevlarjeve uročil prstan in ko ga bo Bilbo vrgel v morje rdečega vina, bo nastal vinski kis znamke Voldemort. Ko bo kis požrl prstan, ne bo nihče več potreboval arbitraže.«
Darth Vader mu je prišepnil:
»Pa pohiti s tem, da si Čevlarjeva ne premisli. Saj veš, kako hitro spreminja svoje ideje in tarife. Ko ne bo več vina na Pottermaniji, ne bo več potrebe po arbitraži. Palpatin in Sauron ga bosta lahko znova žurala po starem.«
Han je nejevoljno odkimal:
»Škoda. To pomeni konec šverca vina. Mordor bo prišel v Shengen in adijo moji profiti. Ostala mi bo samo NLB,« in se je razvedril. »Mogoče bo Elrond večkrat naredil tisto z roko in bo zacvetel trg s smolo.«
Obi Keno Bi je potegnil mobija in zaklical:
»Scooty, potegni nas gor. Imamo Bilba in Edini prstan. Sarumana boš odložil pri Yodi, kjer bo odslužil dvajset let dolgočasenja z Yodinimi lekcijami! Dartha Vaderja pa vrni v prodajalno s piškoti.«
Vruum! Vsi so izginili. Na tla je padel samo Sarumanov dvojni meč, ki se je spremenil v reklamo za modni blog.
Ostal sem sam s Hanom:
»Kaj bova?«
»Beli hodci prihajajo in prav jim bodo prišli poceni krediti NLB, a še prej greva pobrati zavarovalnino za Tommena Baratheona. Vedel sem, da bo skočil z okna. Potem pa,« me je potrepljal po rami. »Kdo ve?«
 

[Boki]

Malce za zabavo, malce zares. Vsekakor zgodbe ne jmeljite preveč resno in nekaterih stvari, ki so tukaj zapisane, NE POČNITE DOMA.

Terorist


Preklemanska vročina. Žge, kot bi me spustili v sam pekel. Najprej poiščem senco. Aha, moja naloga. Na srečo sem sredi ničesar in v bližini ni nikogar. Pritisnem na gumb ti-koma, pogoltnem slino in počakam na odziv. Operaterka na drugi strani je v finem klimatiziranem bunkerju, zato se ji ne mudi. Če bi bila v moji koži sredi te nore vročine. Končno zaslišim njen pocukran glas:
»Karl, si na pravih koordinatah? Preveri še enkrat!«
Preklemansko ženšče, vedno sprašuje nekaj, kar ji prikazuje zaslon. Tako pokaže, da je v višjem plačilnem razredu. Pogoltnem slino:
»Saj vendar spremljate mojo lokacijo! Kdaj se boste naveličali spraševanja očitnosti? Terorist je še izven dosega. Gotovo je že v Jeruzalemu. Čaka ga.«
»Najdite ga, preden on najde njega!«
Suho odvrnem:
»Vem,« in si mislim svoje. Zakaj ponavlja to, kar je smisel moje misije? Zagotovo ga ne bom povabil na pijačo. Prekinem zvezo in se hitro preoblečem v tukajšnje cunje. Pri božjih stopalih, kako lahko ljudje živijo v tej vročini? Šele pomlad je, kaj šele prihaja? Ravno pravi čas se prilagodim okolju. V daljavi ugledam gručo rimskih vojakov. Od kod jim volja po korakanju sredi pekla? Hitro se posvetim svojemu cilju. Arij Robernik je najnevarnejši terorist zadnjega stoletja. Ta status si je »pristrelil« po umoru J. F. Kennedyja. A njegov najusodnejši podvig ni končanje Kennedyjevega mandata, temveč potopitev letalonosilke sredi Mehiškega zaliva, ironično, ladji je bilo ime J. F. Kennedy. Na njej je služil oče direktorja Agencije za časovno varnost. Mož je nekega dne preprosto izginil in vsi smo imeli temeljitega mačka zaradi hude eskalacije časovnega paradoksa. Še večkrat smo zaradi Arijevih podvigov zdravili časovnega mačka. Baraba je točno vedel, kdaj in kako mora udariti.
Edina neznanka nam je bil motiv. Zakaj počne, kar počne? Vedno je udaril korak pred nami. Vsa naša silna obveščevalna mašinerija je znala izslediti najbednejšega tatu, a kralja teroristov je serijsko za las zgrešila. Zdaj se je podal na še usodnejšo akcijo – umor Jezusa Kristusa, preden se zgodijo usodni velikonočni dogodki. Bi bil Jezus to, kar je, če bi namesto na križu umrl pod nožem razbojnika?
Z mrežničnim senzorjem iščem sledi za nevarnim teroristom. Jeruzalem tistega časa je en velik kotel verskega in političnega vretja. Sveži rimski guverner Poncij Pilat poskuša v tej zmedi uveljaviti rimski zakon. Ker ni ravno biser upravljavskih veščin, mu stvari počasi lezejo izpod nadzora. Pri nas branjevke prodajajo krompir, tukaj pa množica prerokov deli konec sveta. Kako je Jezusu uspelo? Nihče natanko ne pozna njegovih konkurenčnih prednosti, ki so ga postavile za zmagovalca tega natečaja prerokov.
S tem kožnim barvilom se počutim silno neprijetno. Ves čas imam občutek ujetosti v dušečo kopreno. To je cena za zlitje z okoljem. Sestavil sem preprost načrt. Najprej moram najti Jezusa in njegovo množico. Arij bo zagotovo prežal kje v bližini. Podobno je bilo pri poskusu umora Stalina na predvečer sovjetskega napada na Poljsko. Stalina sem sicer rešil, a mi je spodletelo pri lovu na Arija.
Zdaj bo drugače. Mora biti drugače. Pri tem mi bo šlo na roko Arijevo megalomanstvo. Hotel bo spektakularen uboj. Zanj predstavlja uboj Jezusa češnjo na vrhu kupa trupel. Moja naloga bo težka. Zavedal sem se nasprotnikove veščine. Poleg želje po izbrisu madeža neuspeha uboja sovjetskega voditelja, ga žene tudi soočenje z mano.
V svetu njegove samopodobe veličastja sem nekakšna nadležna podrepna muha. Ravno moje igle so odstranile že sedemnajst članov Bratovščine. Arij je nekakšen kronski dragulj, saj po njegovi smrti ostane samo kakšnih deset zavedenih norcev. Njihov destruktivni naboj bo brez Arija izpuhtel ali jih bomo pospravili.
Jezno pihnem, kajti vročina mi je res šla na živce.
Sledil sem množici in v daljavi ugledal moža, ki je spremenil človeško zgodovino. Zmrazilo me je ob misli - gledam živega Jezusa Kristusa, sina božjega. Lahko se prerinem bližje in posnamem njegov govor. Kako bi reagirale krščanske cerkve, če ta govor prodam medijskim hišam? Takoj pozabim na to idejo. Direktiva o zaščiti pred časovnimi paradoksi vključuje tudi prepoved predvajanje zapisov, dobljenih pri časovnih skokih in takšno početje drastično kaznuje. Na srečo.
Svoj mrežnični skener sem nastavil na iskanje časovnega čipa. Brez tega čipa ni potovanja v času in kar je najpomembneje, ni neopaznega izginotja s kraja dogodka.
Toda pojavi se težava. Skrajno zoprna težava. Časovnega čipa ne najdem, a pred sabo imam Jezusa. Če ga Arij hoče umoriti, mora to storiti v kratkem. Kje je ta teroristična nadloga? Moral bi biti v bližini! Vedno vsaj nekaj dni opreza v žrtvini bližini. Nenavadno. Pravzaprav grozljivo. Kaj naklepa? Edini čip v krogu desetih kilometrov je moj. Prepozen zagotovo nisem! Jezus stoji dvesto metrov stran in govori množici.
Diskretno se umaknem. Pokličem centralo. Nič kaj vljudno prekinem uvodno nakladanje operaterke:
»Nimam časa za vaše bukove bučnice! Nekaj je narobe, hudo narobe! Nikjer ni časovnega čipa.«
Ženska najprej pogoltne slino, potem zmedeno odvrne:
»Nemogoče. Naše časovne koordinate je zapustil 1,1342 sekunde pred vdorom TTF. Če bi naši prišli dve sekundi prej, bi ga ujeli. Koordinate skoka so »t« s toleranco 2450 ur, lokacija Jeruzalem, s toleranco pol kilometra. Jezusa bo zagotovo ubil, preden ga bodo predali Rimljanom. Mora biti kje v bližini! Nekaj ste spregledali. Naredite celovito diagnostiko.«
Besno odvrnem:
»Sem prav slišal? 2450 ur? Niso to minute?«
Operaterka naveličano odvrne:
»Rekla sem 2450 ur.«
Zastal mi je dih:
»Sto dni časovne tolerance? Raje mi povejte, zakaj me nihče ni obvestil o tako visoki toleranci skoka?«
»Analitiki so iz ostankov izbrskali najboljše, kar so lahko. Lokacija je še bila zapisana, a optimalni časovni okvir za vaš poseg v anomalijo so izračunali na osnovi dogodkovnih algoritmov in psihološkega profila terorista.«
Jezno pihnem:
»Analitiki? Arij ni ravno vzor logičnega delovanja. Zaupali ste analitikom, ki nikoli ne pomolijo nosu na teren? Čudi me, da sploh preprečimo kakšno anomalijo!«
»Ne bova razpravljala o ocenah analitikov. Namesto dvoma v vrhunske analitike se posvetite svoji nalogi. Najdite ga in nemudoma nevtralizirajte.«
Ostanem brez besed. Izklopim komunikator. Tedaj se razočarano obrnem proti najsvetejšemu človeku Zahoda. Če ne drugega, bom vsaj v živo doživel govor enega najpomembnejših mož človeške zgodovine. Mrežnični senzor dam na največjo povečavo. Želel sem od blizu videti človeka, ki je tako usodno vplival na človeško civilizacijo.
Tedaj ga zagledam ... Oblije me pot. Nezgrešljiv Arijev nasmeh. Zrem v bratov obraz in stavil bi, da mi je namenil nasmeh. Zagotovo je vedel, da ga bom našel. Spoznal sem, čemu nisem našel njegovega čipa. Brat me je še zadnjič prevaral ...


<< KONEC >>

[Pepi]

Kr zabavn! Edin konca po moje ne štekam čist, oziroma -- a to sploh je konc? Všeč mi je, da zlo postopoma in organsko predstavš, da v bistvu nisi kr en navadn lovc na navadne teroriste, ni mi pa všeč, da je zadeva na momente mal teži berljiva (generalno zarad slogovnih felerjev -- mal nekonsistentno uporabljaš čase (kljub temu, da je tematika za to kr taprava, haha)).

[Boki]

Hvala za odziv in mnenje.

[Boki]

Malce poezije naj popestri ta vikend. V senčki se mnogim bo prileglo vince rujno.
Tole je pesem, ki je nastala za martinovanje. Naj vam polepša dan.

Martinova zdravljica


Vino, dar oboževani,
Vino vedno premaga marsikaj, recimo jabolko.
Imamo jabolko spora, ne poznamo pa vina spora,
Čarovnica je Sneguljčico v spanec z jabolkom spravila,
Vino rujno obudilo bi jo tudi brez princa,
Pesmi vse naše častijo vince dobro,
Prijatelji, dvignimo čaše,
Nikoli nas ne zove, dvignimo hruške,
Pojemo, kako trto sadimo,
Maline in limone nimajo te časti.
Ko merimo leta, jih odmerjamo v kapljicah,
Nikakor tega ne počnemo s češnjevimi pečkami.
Vince slastno mi slavimo!


Vendar, prijatelji dragi,
Le pozor!
Če z vinom postanemo preveč bližnji,
To slabo se izteče.
Če preveč zaljubljen si v vino,
On ti to ljubezen slabo vrača,
kajti meče te po blatnih jarkih,
kotali te na dnu umazanem,
jemlje ti čast, razum in ljubezen,
iz človeka zver postaneš divja,
ti z glavobolom ne prizanaša,
utopi te v iluziji sreče,
saj razbije ti vse drago,
Pošlje te v rani grob.
Previden bodi pri vzkliku, še enega prosim.
Vino je žlahtno samo za žlahtne ljudi,
Prava mera naj se ti zgodi,
Z vinom nikoli ne tekmuj,
Kajti v tem boju zmage ni.


Tri ceste so na poti vinski!
Na prvi smo vesela družba,
Naj pri tem ostane,
Saj tako prijatelji ostanemo.
A če predolgo hodimo po cesti vinski,
Če zavijemo na drugo pot,
Postaja je akademija vseh znanosti,
Vsi smo o vsem najpametnejši,
Vse svetovne probleme rešimo,
A ker je resnic kot pivcev,
Vname se petelinji boj.
Potem pa pride tretja pot,
Ko se izgubimo,
Pozabimo na svojega duha,
Postanemo zveri podivjane,
Obležimo nekje,
V lastno sramoto.
Zatorej,
Bodimo vesela družba,
Naj pri tem ostane,
Zatorej drage prijateljice, zbrani prijatelji,
Veselimo se Martinovega žegna,
Užijmo blagoslov,
Dvignimo čaše in recimo si,
Na zdravje!

[Pepi]

Tole je pa slabo. Sori. 

[Mantaur]

Jezik je zelo barvit, ampak ne vidim poezije oz. razloga za tako delitev teksta. Then again, pri poeziji sem tudi zagrizen konzervativec, ki hlepi po rimah.

[Celebriel Bodičejska]

Then again, pri poeziji sem tudi zagrizen konzervativec, ki hlepi po rimah.

Po mojem nisi tolk konzervativec, kot da imaš smisel za poezijo in ti je pri branju skropucal, ki jih pesniki proglašajo za pesmi v prozi, jasno, da gre samo za odsotnost ritma in rime zaradi neznanja ali lenobe. Pravo DOBRO pesem v prozi je ful težko pisat. Ne vem, če od naših pesnikov in kvazi pesnikov to sploh kdo res zna, razen Alojza Ihana. Jaz vsekakor še nisem prebrala ene dobre.

[Pepi]

Včasih mam občutk, da si je možakar fantazijski in/ali sci-fi žanr izbral izključno (ali pa vsaj *tudi*) zato, da lahko svojim delom reče fantastična in da mu tega nihče ne more vzet. Sori, Boki. Tega mi v resnic ni blo treba rečt, ampak sm ravno ta prave volje, sej štekaš. 

[Bwaze]

Ja, oko in možgan iščeta neko strukturo, ki bi opravičevala oznako "pesem". Boleča odsotnost le te je po mojem lahko zgolj namerna.

[Boki]

To pesem sem dal gor za hec in si ne delam nobenih utvar, da je slučajno v čem kaj posebnega saj ni. Takisto ni fantastična ali fantazijskega, pač pa le priložnostna pesmica, ki mi je oni dan prišla pod roke. Sem si rekel, pa dajmo, za popestritev, v objem poletja kaj takšnega, kar je precej namensko za martinovanje. To pesem sem to tudi prebral na lanskem martinovanju, v primernem okolju, seveda brez iluzije o umetniškem vtisu. Sebe pač nimam za pesnika.
Glede stanja se strinjam s Celebriel ...

[Celebriel Bodičejska]

Ja, oko in možgan iščeta neko strukturo, ki bi opravičevala oznako "pesem". Boleča odsotnost le te je po mojem lahko zgolj namerna.

Ne, lih to je fora. Pesem v prozi ponavadi nima rime in nima standardnega ritma. Se pa še vedno bere kot pesem. Pesmi v prozi so ravno zato tolk pogoste, ker se folk zaveda svojih omejitev in si misli fuck it, bom pa napisal en lirični spis in dal vsak stavek al pa del stavka v svojo vrsto, oula, pesem! Sej to je čisto legit, sam vedno je rezultat slab.

Konkretno tale Bokijeva bi bila IMO še kar OK, če bi se končala po prvi kitici. Se pravi da bi bila zajebancija in ne moraliziranje, ker s humorjem tudi obliko veliko lažje prodaš.

Drugače pa, Boki (in drugi pesniki prepogosto), pesmi niso imune na pravopis. Ni kar po defaultu na koncu vsake vrstice vejica in ni vsaka nova vrstica z veliko začetnico (razen če imaš za to kak razlog, pa čeprav samo estetski).

[Boki]

Prilagam še eno zgodbo. Ne jemljite je preresno ..

Slava za nesmrtnost


Udobno nameščen sem čakal na Arthurjevo reakcijo.
Nejeverno se zazre vame:
»Tako malo? Četrta knjiga sage je bila bistveno obilnejša. Zakaj zdaj dvesto? To nekako ni v skladu z običaji. Ne vem, kaj bodo porekli tržniki.«
Suho zamrmram:
»Potem naj oni napišejo knjigo,« in vedro dodam. »Se spomniš moje prve knjige? Bila je na sto petdeset straneh.«
Roke položi na tilnik in se prijazno nasmehne:
»Nepozabna je, to priznam.«
»Vidiš? Uspela je samo zato, ker ni bila parada besedne solate. Zadnja mi ni najbolj všeč. Preveč je brezzveznega nakladanja.«
»Brezzveznega nakladanja, ki ti je kupilo tisto palačo. Je v tem kaj slabega? Za besedo dobiš deset in zraven še debel kos deleža od prodaje. Kaj je v tem slabega? Več besed, več denarja, lepši kos kruha.«
Skomignem z rameni:
»Ocenjeval boš, ko ti jo prinesem.«
Arthurju ni ostalo drugega kot strinjanje.
Doma me objamejo nostalgični spomini na prve pesniške in pisateljske poskuse nekega Janeza Pesnika. To sem bil jaz, pred svetlim časom Johna Singerja. Janez je bil sfaliran študent tretjega letnika filofaksa, lebdeč v hermetično zakajenem univerzumu nedoumljive literature, objet s trpljenjem izven časa in prostora. To so bili dnevi neuspešnega boja za denar. Tisti čas sem živel predvsem na račun bolne matere. Potem se je zgodilo naključje, ki me je zapeljalo na pot uspeha.
Pomislil sem na bizarno dejstvo, prevod moje prve knjige v slovenščino. Kako smešno. Janez Pesnik z Zmajskim ognjem ni ustrezal, saj ni pripadal pravemu krogu, ni poznal pravih ljudi, ni bilo dovolj umetniško, a sveži slovenski prevod Dragon's Fire avtorja Johna Singerja je nekaj najboljšega po kranjski in bureku.
V svojem svetišču se zleknem v udoben kavč in s kretnjo aktiviram stekleni zaslon. Z malce rekreativnega mahanja si prikličem prve odzive na knjigo. Nisem si mogel kaj, da se ne bi nasmehnil. V tednu dni se je zavihtela na prvo mesto prodajne lestvice. Zgodba o umoru na dvoru zmajskega kralja sicer ne premika mej umetnosti, a ob milijonu na računu mi dol visi za umetniški vtis. Janez ni bil dovolj dober, a Johnu jedo iz roke.
Natočim si drag viski in pogled se mi ustavi na steni s projekcijo stotih najpomembnejših slovenskih pesnikov in pisateljev. Pomislim na Cankarja in moderno. Kaj so oni pili v trenutkih pomanjkanja? Ampak oni so med nesmrtnimi. Kaj bo z mano, ko mi poteče rok trajanja? Najbrž bodo že vnuki pozabili, s čim sem zaslužil za draga božična darila.
Ob misli na ugodje razkošja me mine razmišljanje o posmrtni slavi. Kaj ima Kette od posmrtne slave? Nič. Sprhnele so njegove kosti, sprhnele bodo moje. Sprostim se. Pred sabo zagledam žensko. Privid! Njeno podoba mi v kri požene eksplozijo potrebnosti. Odgovori na neizrečeno vprašanje:
»Jaz sem tvoja muza besed,« zapoje z glasom za odstrel pokrova spodobnosti. To je gotovo od pijače! Oblije me ščemenje. Daroval bi se ji. Rad bi postal suženj njenega oltarja. Na uho mi dahne:
»Ubogi John, Janez, domačin v tuji deželi, tujec na domači grudi. Ta tvoj boj med končnim in neskončnim. Vse imaš, ker ničesar nimaš. Poglej,« usmeri moj pogled na steno s projekcijo in sladostrastno zašepeta. »Zapri oči in se prepusti,« in njene besede odplavajo. »Poglej.«
Zaprem in odprem oči. Na projekciji se pojavi moj upadel obraz, okrašen z brki. Oblije me medica njenega glasu:
»Neprecenljivo nima cene, a nepomembno je precenjeno.«
Za hip me prešine trak mojega življenja. Kadre razblinjajo posebni učinki njene topline.
»Bi plačal ceno za nesmrtnost? Izgubiš vse, kar imaš in dobiš vse, česar nimaš.«
Očarano prikimam. Zaprem oči.
Budnica! Bizarno kruta budnica – mojih zanemarjenih prstov na nogah se je lotila zvedava miška. Je bila bela? Ne vem. Vem pa za mačka, besno tulečega v ječi moje glave. Z največjo muko se postavim na noge in nosnice oblije vulkan mešanega odorja kozlanja, nekajdnevnega švica, propadajoče šare in cenenega alkoholnega šusa. Odmajem se na hodnik in se skoraj zaletim v prijatelja:
»Nekam bled si videti. Si dobro?« izrazim skrb ob pogledu na njegov nezdravi videz.
Suhljati mladenič upadlega videza dvigne oči, zazrte v megleno mešanico navdiha, omame in bolezni:
»Res?« in iz popolne omrtvelosti se obudi v delno omrtvelost. »Spisal sem nekaj pesmi. Jih hočeš slišati?« mu zapleše iskra v očeh.
Odobravajoče prikimam. Prešine me. Za njih sem že nekje slišal. Ampak kje? Drago je pisal precej težko poezijo. Trpeča duša iz sebe izliva krik razumevanja nerazumljivega.
Sebe in mačka v glavi odvlečem stran od bajte. Presneta slaba pijača.
Končno so mi izdali pesniško zbirko in dobil bom nekaj denarja. Ravno dovolj za štukanje. Kmalu se bo začela sezona inštrukcij in lažje bom zadihal.
Tako zamišljen skoraj stopim v konjski drek. Presneto! Vihar misli me je zanesel na sredino ceste. Hitro se vrnem na rob. Prešine me naključnost mojega tukajšnjega bivanja. Kaj počnem na tej ulici, polni gomazečih ljudi? Nekje v globini čutim odtujenost od tega sveta. Pripadam nekemu drugemu svetu, vzvišenem nad bedo borbe zveri. To renčanje in lajanje sužnjev lonca in iger lažne pomembnosti!
Takole blodim v liričnih meglicah mačjega krika.
Zagledam tablo z vabilom za priložnostno delo. Nimam izbire.
Po petih urah garanja spravim v žep nekaj kovancev. Celih pet ur sem garal in dobil samo ta drobiž.
Odsanjam nekam stran. Dame odmikajo poglede, možje grozeče grbančijo čelo. Seveda nisem ravno pražnje oblečen, pa tudi dišim ne po vrtnicah. V glavi se mi porodi sonet. Obstanem ob Ljubljanici, potegnem zmečkan list papirja, svinčnik in začnem strastno seanso odtiskovanja grmečega slapa navdiha. Globoko v sebi, ob preziru mimoidočih, čutim svoj polet nad vsem tem zlaganim svetom. Moja beseda bo preživela v meso oblečene okostnjake. Duh poetične veličine, ki se poščije na ta svet, zaplava in me dvigne nad vso to bedo gnilega trupla materializma. Gomazeča parada ne-zavedanja sebe. Oni imajo lažnivost svojih mask, a jaz sem nadzemeljska eterična esenca bivanja. Moje telo je lupina nesmrtnega duha, a njihova so minljivi kupi pozabe.
S tresočo roko zapisujem bruhajoč vulkan besed. Ta občutek navdiha je boljši od prijetne pijanosti. Boljši je celo od dobrega šnicla.
Sonet je kar zaplesal na pomečkan papir. Pesem je bit bivanja, a jaz sem večno lirično središče.
Tedaj me prešine. Alkohol ali kaj za pod zob? Ve se! Vino invictus! Odblodim v gostilno. To silnost svoje duše sem moral izpustiti. Denar vržem na mizo in mrzlično sem se oprijel napoja odrešitve. Za polet v muzino naročje potrebuješ brisanje stika z bedo bednikov. In svet se pretrga.
Prijazni vonj gostilniške topline zamenja okruten hlad jesenske noči. Prepoznam oštirjevo besneče rjovenje:
»Ne vračaj se več! Presneta pijandura! Kozlaj po svojem navdihu, ne po mojih tleh!«
Srečam se z mešanico trdega, mokrega in mlačno mehkega z vonjem po konjskem dreku.
Roka mi na čelo trdo nabije zmečkan list papirja:
»Tu imaš svoje poetično kozlanje.«
Za hip me prešine podoba jedre ženske z bujnimi rdečimi lasmi.