Pa še ozadje teh dveh fotk (zgodbi sta povezani, kot je vse v Silmarillionu) za vse tiste, ki niste prebrali te knjige ali pa se je bolj malo spomnite (Finduilas? Kdo?).
Torej, v Beleriandu je že doooolgooooo pred nastankom sonca in lune obstajalo kraljestvo Doriath, katerega glavno mesto (recimo, no) je bilo podzemlje Menegroth. Doriathu je vladal vilinski kralj Thingol, pa mel je eno fensi hčerko, Lúthien. V to slednjo se je zatrapal Beren in da bi dokazal, da je vreden njene roke, je moral iz Morgothove krone Thingolu prinesti Silmaril. Ker Beren ni imel pogojev, da bi tako nalogo izpolnil, je prosil vilinskega kralja novonastalega kraljestva Nargothrond, ki mu je bil dolžan eno uslugo (ker se usluge dedujejo, zgleda), za pomoč. In ta kralj, Finrod, je res odšel na to pot in se ni nikoli več vrnil. Kraljevanje nad Nargothrondom je prevzel Finrodov manj sposobni nečak/brat (odvisno od vira, to je zanimiv kiks, ki ga lahko tudi kdaj predebatiramo) Orodreth, ki je prav tako imel eno fletno hčerko, Finduilas.
Beren je potem s pomočjo Lúthien prišel do Silmarila in ga prinesel Thingolu. Problem Silmarilov je pa bil, da so bili zelo privlačni. Ne tako kot Prstan, da bi bili zlobni in nase vezali volje ali kaj takega, samo tako presneto popolni so bili, da so jih kar vsi hoteli imeti. In Thingol je postal en mickn obseden s svojim.
Enkrat v tem času je Thingol dobil v varstvo malega Túrina, ki je bil res rojen ob napačnem času v napačno družino in potem živel svoj lajf čisto napačno (ne vedno po lastni krivdi). In splet okoliščin je hotel, da je mladi Túrin ušel iz Menegrotha, malo taval okoli, doživljal razne dogodivščine (zelo neprijetne sorte) in se na neki točki znašel v Nargothrondu pri Orodrethu. In ker je bil pogumen dečko z veliko karizme (in presneto slabo karmo), ga je začelo Orodrethovo ljudstvo bolj upoštevati, kot si je zaslužil (in bolj, kot so upoštevali Orodretha; pa še princeska Finduilas se je zaljubila vanj). In on je vilince prepričal v najslabšo možno idejo, da zgradijo most do Nargothronda (ki je bil do tedaj skrit in slabo dostopen). Rečeno, storjeno, ampak ko je prišel zmaj, Túrina pa ni bilo več v mestu, so Morgothovi orki lepo popokali tam prebivalce in jih odvlekli v suženjstvo in v bistvu smrt. In to je naš prvi prizor, orki peljejo Orodretha in Finduilas po tem nesrečnem mostu. Tako je padel Nargothrond.
V sedaj uničenem Nargothrondu je ležala tudi prav posebna škratja ogrlica, Nauglamír. To so škratje darovali Finrodu že dolgo nazaj. Ko je bil Nargothrond uničen, je čakala tam, dokler ni mimo priromal Túrinov oče Húrin, ki je lezel po poteh svojega sina (v tem času že tragično pokojnega), da bi maščeval par zadev. Húrin je vzel Nauglamír, odšel v Menegroth in ga zalučal pred Thingola kot "zahvalo", ker je tako dobro skrbel za njegovo družino (beri: vse je šlo po zlu, resda ne po Thingolovi krivdi, ampak Húrin tega ni vedel).
Thinolu se je Nauglamír jako dopadel in prišel je na idejo, da bi dal vanj vdelati najlepšo zadevo, ki jo je posedoval - Silmaril. In za to je zaposlil škrate, ki so bili največji mojstri takih zadev. Tu se zadeva spet zakomplicira, ker obstaja v Tolkienovem svetu ena zanimiva razlika med dojemanjem lastnine pri vilincih in škratih. Vilinci so kot ljudje: če nekdo nekaj ima in umre, to podedujejo za njim njegovi otroci oz. sorodniki. Nauglamír je torej v Thingolovih očeh pripadal najprej Finrodu, nato Orodrethu, potem pa je bil del vilinskega zaklada in kot takega ga je Thingol smatral za svojega (in se mu je zdelo čisto OK, da vanj vtakne nekaj drugega, kar je smatral za svoje, torej Silmaril). Po škratovskem pravu pa se tak artefakt ne deduje, temveč se po smrti lastnika vrne nazaj izdelovalcem. Škratje, najeti za delo, so torej menili, da Thingol Nauglamírja sploh ne bi smel imeti. Ampak so bili malo shady in ker so se tudi njim po Silmarilu cedile sline, so - namesto da bi takoj zahtevali Nauglamír nazaj, ker je kao njihov - vgradili vanj Silmaril in ga NATO zahtevali nazaj. Thingol je rekel, da ni šans, nagnal škrate brez plačila, in tako pridemo do drugega prizora našega fotkanja: škratje Thingola napadejo, ga potem tudi ubijejo, in dobijo Nauglamír. Tako je (prvič) padel še Doriath.
Toj to!
Uh, sem hotela ful krajše tole napisat, pa ni šlo. Če ja pa tko carsko vse skupej!
P.S. Črke na tipkovnici mi slabo delajo, in počas sem se nevaličala editiranja, ko vedno najdem nove manjkajoče. Se opravičujem.