Pri večini spektaklov se itak ni dobro preveč spustiti v neke filozofske globine. Zame je odličen visoko-proračunski film recimo v primeru, če me prevečkrat in pregloboko ne užali z nelogičnostmi in klišejskimi političnimi floskulami. The force awakens zagotovo ni presežnik izvirnosti, a sledi vzpostavljeni logiki Vojne zvezd - torej zvok v vesolju, spopadi ladij na nekaj metrov oddaljenosti, kot v srednjem veku ipd. V tem pogledu mi je bil film dober. Drug primer, recimo Maščevalci - Neskončna vojna, tudi ni ravno filozofski in intelektualni presežnik, a je korekten na način, kot mora biti. takšen film greš gledati, da se sprostiš, pustiš užitek domišljiji in se kaj veliko ne sekiraš zaradi odsotnosti visoko intelektualnih tem. Le tisto, kar je v ospredju, ne sme pokazati preveč zbanalizirano (kot je bilo ozadje fajta med Supsom in Batsom).
Zadnji Jedi tudi ni višek izvirnosti, pa sem bil zadovoljen, saj pelje zgodbo nekako tako, kot od Vojne Zvezd pričakujem. Če mi pa bodo poskušali prodati karakterno dramo z meditacijo o problemih občutka končnosti na smrtni postelji, pa bom zavijal z očmi. Han Solo se je pokopal, ker nam ni dal doze SW v obliki, kakršni jo hočemo.