Končno sem se namestil v sedež Cineplexxa in si ogledal Dune v vsej veličini kino platna. Samo tako dobiš pravo izkušnjo. Dune zaradi gigantskih scen in glasbe nujno zahteva ogled na velikem platnu. Glasbena podlaga mestoma spomni na tisto iz leta 1984, enega najbolj popljuvanih (neupravičeno) filmov ZF.
Od ogleda smo največ odnesli tisti, ki smo prebrali knjigo in to en enkrat. Zame osebno je Dune eno najboljših del fantazijske književnosti, pravzaprav tovrstni biser 20. stoletja in njegove zlate dobe ZF. A to je film. Gibljive sličice so drugačen medij in ustvarjalcem je uspelo. Režiser je modro ugotovil, da ne bo ponovil napake letnika 1984, a tisto so bili drugačni časi. Knjigo je razrezal v dve dovolj zaokroženi celoti in prvi film nas pripelje do prve pripovedne prelomnice. Scenografija v marsičem spominja na tisto iz leta 1984, še vedno ima pridih steampunka, kar mi je super. Za vloge so izbrali primerne igalke in igralce, malce so se poklonili politični korektnosti, pri izbiri Dr. Yueha pa so malce zaigrali na politične note, a naj poudarim, da so Timothée Chalamet, Rebecca Ferguson, Zendaya, Oscar Issac, Jason Momoa, Stephen McKinley Henderson, Stellan Skarsgard, Josh Brolin, Sharon Duncan-Brewster, Javier Bardem, Chang Chen in drugi spodobno opravili svoje delo. Mogoče sem pogrešal več minutaže obeh mentatov, Tufirja Havata in Pitra de Vriesa, a drug medij prinese drugačno minutažo. Harkoneni so v Lychovem filmu izpadli precej psihotični, tukaj so resni v svoji grozljivosti.
Nekaj je sprememb v pripovedi glede na knjigo, a ker ne gre za dokumentarec o knjigi, spremembe gredo v prid filmskemu poteku pripovedi.
Film vsekakor prekaša klasične junaške filme ameriške superherojske mitologije. A Dune seveda ne moremo primerjati s temi filmi. Gre za popolnoma drugačno predlogo ...
Komaj čakam nadaljevanje in zagotovo si bom omislil svojo kopijo, ko bo na voljo.