Username: Password:

Author Topic: Fantastične zgodbe, pesmi, odlomki izpod naših prstov  (Read 22 times)

Boki

  • Un doggo od Obelixa ... ampak tko, TO RULE THEM ALL!!!, da ohranmo LotR tematiko
  • ******
  • Posts: 211
  • Karma: +4/-2
    • View Profile
    • Vitezi in Čarovniki
Fantastične zgodbe, pesmi, odlomki izpod naših prstov
« on: December 07, 2017, 02:37:50 PM »
Tega topica ni, je pa lahko koristen, da bodo lastni literarni prispevki na enem kupu, vsem na očeh, v zabavo vseh.
Prebijam led z večjim delom eno od zgodb (pač omejitev 20000 znakov), Kredit sreče skoraj končanega mozaik romana z delovnim naslovom Krediti dobrega in zla:
Quote
Kdo sem pa jaz? Vas zanima moje ime? Čoravi starši so mi dali ime Lina. Le kateri normalni starš usodo svojega deteta zapečati s tako blesavim imenom? Moji so že takšni. Oba sta garbala za drobiž, navadna šljakarja, on je bil brezposelni luzer od trenutka, ko so ga brcnili od tekočega traku, ona glupa čistilka.
Kaj naj rečem o svojem prejšnjem življenju? O času, preden sem vklopila svojo pamet? Je kot nočna mora, ki se je vlekla, vlekla in znova vlekla. Svojih prvih šestnajst, sedemnajst let se nočem spominjati. Res ne. Zakaj bi se jih? A za razumevanje moje usode se vam bom telegrafsko izpovedala. Moja zgodba naj vam bo za poduk.
V ničvredni luknji ob avtocesti, starca sta ji ljubkovalno rekla »naše stanovanje«, nismo poznali mnogočesa, kar je samoumevno za družine s približno povprečnimi starši. Nikomur ne morem zameriti, ker se ni hotel igrati ali družiti z mano.
Normalni starši so vedno priredili zabavo za vse »Čebelice« iz vrtca in vse vabljene otroke obdarili s čudovitimi igračami. Kaj pa moja debila? Nobene zabave za vse, nobenih daril. Dogajanje, ki sta mu brezmožganska človečnjaka rekla praznovanje otrokovega rojstnega dneva, se je začelo z ritualnim pihanjem starih, napol dogorelih sveč. Torta? Dajte no, kakšna torta neki? Za vrhunec praznovanja sta mi, če lahko temu tako rečem, v roke potisnila neko ničvredno plastiko. Samo enkrat sem bila na človeka vrednem rojstnem dnevu. Enkrat in nikoli več, kar je logično. Vsled mojih klošarskih starcev me seveda niso več vabili. Nikoli in nikamor. Le kdo bi gledal v ponošene cunje iz tretje roke odeto dete? Skromnost, varčevanje, ne moremo si privoščiti in podobne besede so zaznamovale vsakdan pri naši oguljeni mizi.
Kaj se je dogajalo na moj prvi šolski dan? Vsi v razredu so imeli nove torbe, lepe obleke, čudovite čeveljce. A jaz, ubogo dete nesposobnežev? Imbecila sta šla v nekakšen limit, da bi mi kupila neke cenene cunje in plastične čevlje, iz katerih je kričalo »z razprodaje po razprodaji«. Me je kdo maral? Le kdo se bo družil z deklico v oblekah iz skladišča Karitasa?
V tretjem razredu so otroci na prvem obhajilu dobivali mobije, kolesa, tablice in ostalo, kar otrok potrebuje. Zase raje ne omenim, ker me še danes oblije sram. Aja, pozabila sem omeniti, zame sploh ni bilo obhajila. Debila sta kljub svojemu enomestnemu IQ-ju preračunala – če me dasta k verouku, mi bo treba nekega dne celo kaj kupiti.
Me sprašujete po družinski sreči? Kakšna je to sreča, če na valeti delaš reklamo za komisijsko prodajalno? Po končani osnovni šoli, za moja debilna starca je to pravi doktorat, je treba po njunem hitro priti do kruha. Obilno sta modrovala, če lahko nekdo z IQ 9 sploh modruje, kako najhitreje v praktičen poklic. Mati se je bedasto hahljala:
»Lina, s frizersko imaš zagotovljen dober kruh. Tudi kozmetika ali šiviljstvo sta dobra izbira. Čez dve, največ tri leta boš pri svojem kruhu.«
Prekipelo mi je:
»Misliš? Naj bom sužnja, kot si ti? Na srečo nimam imbecilne ravni pameti, ker sem odličnjakinja, zato grem na gimnazijo,« in takrat sem jima pokazala sredinec. Potem sta se zjokala, mati je neumno hlipala:
»Ata je znova ostal brez službe. Firma je šla v stečaj. Pol leta ni dobival plače. Ne moremo si privoščiti štiri leta šole, po kateri nimaš poklica.«
Pa sem ju zabila:
»Zakaj pa hodi v službo, če ni keša?«
Popolnoma mi je bilo jasno, petnajstletni punci, da je takšno razmišljanje za njun IQ vrhunec intelektualnega napora.
Foter je znova pristal na zavodu. Tam bi mu lahko na čelo vgravirali inventarno številko. In kaj je počel? Nič. Zijal je v zrak in mešal dnevno luč na sončni upravi.
Z enomestnim IQ pač nisi sposoben niti izgovoriti besed, kot so prekvalifikacija, pridobivanje kompetenc in podobnih vesoljskih tem.
Ko je mati nekega dne prišla zvečer vsa scotana od službe in še honorarnega dela, sem prednjo postavila pločevinko piva. Na srečo sem sodila med prizadevna bitja in sem za vikende in občasno med tednom delala preko študenta. Cele počitnice sem predelala in pridno varčevala. Se ve, da zase. Zgodilo se je tistega vročega septembrskega večera:
»Že zdaj moram misliti na maturo in s tem povezanimi stroški.«
Odvrnila je z nepozabno bedastim izrazom na obrazu:
»Zakaj?«
Moje potrpljenje je bliskovito kopnelo:
»Zakaj?« sem ponovila vprašanje in odvrnila. »Ker je treba kupiti maturantsko obleko, čevlje, plesni tečaj in maturantski ples. Ne hodim v šolo za bodoče služkinje, temveč sem gimnazijska odličnjakinja. Moja najbližji cilj ni suženjstvo za drobiž, temveč bom zlata maturantka. Že zdaj začni misliti tudi name.«
Mati je bilo skoraj kap ob misli, da mora njena hči iti na svojo maturo v človeka vrednih oblekah. Ne bom pozabila njene face zgroženosti. Foter se itak ni vtikal v nič. Kako naj bi se, saj je bil broken do amena. Tu in tam je kje kaj pošaflal za sendvič in pivo. Domov ni prinesel kaj več od drobiža.
Bližalo se je novo leto. Počakala sem, da sta bila skupaj:
»Vsi starši v razredu otroku nudijo kaj več od hrane s pretečenim rokom trajanja. Poleg učenja delam in prispevam skoraj polovico hišnega proračuna. Šolske potrebščine kupujem sama. Tudi plesni tečaj sem si plačala. Kaj pa vidva?«
Mati je začela cviliti:
»Misliš, da mi je vseeno? Kaj ni najpomembnejša družinska sreča, da smo zdravi? Zakaj si šla v tako drago šolo? Če bi šla v fri ...,« a ji nisem dovolila dokončati stavka:
»Naj bom luzerska služkinja ali brezposelni postopač? Ne, nočem postati to, kar sta vidva!« sem skoraj zakričala, jezno skočila na noge in nasršena od besa odkorakala iz kuhinje. Dovolj sem imela njunega stokanja.
Seveda se nista veliko sekirala glede tega, kar sem jima rekla. Še opica ima več soli v glavi. Zvečer sta se predala svojemu edinemu zadovoljstvu. Znova sem morala poslušati njuno živalsko sopihanje. Mati je cvilila, a oče je brundal od sladostrastja. V tistem hipu mi je v glavo šinila ideja, kako hitro in dobro zaslužiti ter se za povrh imeti še fajn.
Sprva sem to počela za manjši denar in z mladimi fanti. A sem se jih hitro naveličala, čeprav sem si kmalu kupila lepe obleke, računalnik in drugo, kar potrebuje mlada ženska. Starca sta zmajevala z glavo. Dolgo nista ničesar komentirala. Nekega dne me je mati vprašala:
»Od kod ti računalnik? Videti je nov.«
Kar pogrelo me je bedasto vprašanje, saj sem ga ravno dala iz škatle. Besno sem zarenčala:
»Res blesavo sprašuješ. Od tvoje mizerije že ni, torej utihni in se primi metle. To je edino, kar znaš.«
Mati se je zgroženo prijela za glavo:
»Saj nisi vpletena v kakšen kriminal?«
Znova me je razbesnela raven njenega idiotizma:
»Če je kdo vpleten v kriminal, sta to vidva s fotrom. Oba sta kriminalno nesposobna idiota. Sama sem si prigarala denar za maturantski ples, sama sem si kupila vse, kar potrebujem za normalno življenje. Komaj čakam dan, da se vaju losam. Dovolj mi je te parade nesposobnosti! Dovolj!« je moj glas odmeval.
Mati je spustila pogled v tla. Vedela sem, da se je začela cmeriti. Vsi nesposobneži se cmerijo, ko jim kdo pokaže ogledalo.


Starejši gospodje so za moje mojstrovine plačali veliko. Znala sem se jim pravilno posvetiti. Kmalu sem v enem letu zaslužila več kot moja starca v vsej svoji delovni dobi. Študirala sem v Ljubljani, daleč od njune luknje ob avtocesti. Zaradi posla sicer nisem blestela, komaj sem izdelovala letnike, a sem bila sama sebi dovolj. Nekega dne mi je mati poslala za rojstni dan darilni bon za dvajset evrov. Temu drobižu sem priložila še stotaka in dopisala:
»Ne žali me z drobižem, nabranim na hodniku sosednjega bloka. Raje si kupi kaj novega za obleči.«
Svoje telo sem ohranjala v boljših fitnes klubih, kozmetičnih in frizerskih salonih. Za hip me je zmrazilo ob misli, kam sta me hotela nesposobna starca spraviti. Ja, prav ste si zapomnili. Hotela sta, naj bom frizerka. Po njunem je to najboljša šola in frizerke vedno najdejo delo. Namenila sta mi vlogo služkinje, ker v njunem svetu imbecilov ni drugačne strategije življenja. Polpismeni čistilki z nedokončano osnovno šolo se zdi frizerska šola vrhunska akademija. Prav rada sem tem sužnjam tečnarila za vsako malenkost. Hotela sem, da se zavejo svojega brezupnega položaja. Mogoča bo katera inteligentnejša dojela moje sporočilo in bo hotela iz sebe narediti kaj več. Jaz sem bila vse višje, a one so teptale tla podna.
Kljub stalni in kvalitetni klienteli sem se zavedala, da bom morala na primeren način spremeniti svoj poslovni model. Zadala sem si nov poslovni cilj. Moram si najti primernega alfa samca.
S kolegico sva zjutraj kofetkali. Malce sem ji razložila svoje načrte. Na moje presenečenje me je pobarala:
»Najdi si takšnega, da boš srečna. Sicer pa, saj se ti nikamor ne mudi. Ravno si diplomirala in lahko si srečna, ker si dobila pripravništvo v tako elitni firmi. Ne bom te spraševala, kako ti je to uspelo glede na tvoje ne ravno bleščeče akademske dosežke.«
Veselo sem prikimala:
»Srečna bom samo ob sposobnem moškem, takšnemu, ki ve, kaj hoče in to tudi dobi. Kaj naj počnem z nesposobno mevžo?«
Kolegica je zmajala z glavo. Očitno me ni čisto razumela. Popolnoma sem jo arumela. Njena mati je kirurginja, drugi ali tretji očim, le kdo bi jih štel, je lastnik odvetniške pisarne. Ona prvih dvajset let življenja ni preživela v klošarskem gnezdu, obdana z debili in potrebščinami iz Karitasa. Nikoli ni občutila zaničevanja in poniževanja otrok sposobnejših staršev. Njej niso pripravili »drek« bombe. Niso upali.


Lahko si rečem, da imam srečo! Resnično! Ujela sem alfa samca firme. Robert je imel, poleg vile in nekaj počitniških »hišic«, tudi jahto in celo helikopter. Vse to je prigaral s svojo kozmetično firmo. Sicer je bil dolgočasen, v postelji crkotina in rad je težil z malenkostmi. >Pri poslu je bil pravi lev, poslovni alfa samec, zaradi česar sem ga vzela. Pravzaprav je oživel samo takrat, ko je delal edino stvar, ki me osreči - denar. Redno sem se relaksirala s kakšnim šopingiranjem. Rodila sem dva mulca. Seveda so ju našrpicali brezimni porivači, saj možiček ni bil sposoben česa več od brzinskega praznjenja. Od prej sem bila navajena mesne doze in temu se nisem hotela odpovedati. Samice pač potrebujemo kakovostni obred parjenja.


Dve leti nazaj je zvilo mojega fotra. Mati je moledovala, naj kaj ukrenem. Kaj sem lahko storila? Da bi zapravljala keš za podaljševanje agonije reveža, ki je slučajno špricnil v mojo mati? Niti slučajno. Smrt ga je odrešila mizerije. Še na pogreb nisem šla. Z dobrim avtomobilom in lepimi oblekami nisem hotela zbranim revežem nabijati slabe vesti. Pa še z Janezom sem bila zmenjena.
Leto kasneje je od samega tarnanja zvilo še mojo mater. Najprej so me gnjavili zaradi stroškov zdravljenja, a sem jih zabila, kot jih znam samo jaz. Je dolžnost sposobnega otroka, da rešuje nesposobne starše? Ker ni imela pribite pare, razen bedne penzije, so prepustili naravi, naj jo odreši muk.
Pokopala jo je socialna, saj na srečo nisem bila formalni lastnik ničesar omembe vrednega. Služba za podporo nesposobnim, kot rečem sociali, ker to tudi je, je iskala način parazitenja na moj račun. Naučila sem se, kako preprečiti družbenim zajedavcem lepljenje na sadove uspeha. Niti najmanj me ne zanima, kam so odvrgli trupla debilov, ki sta bila v igri usode slučajno moja biološka starša.


Nekega poletnega dopoldneva sem tako hitela na randi. Mlad pripravnik je hitro ugotovil, da bo dobil službo preko moje zahtevne češplje. Zdaj sem bila jaz tista, ki je lahko vlekla vrvice marionet. Čeprav sem bila malce preko štirideset, sem se imela za seksi in predvsem srečno žensko. Imela sem svoje potrebe in nisem bila navajena čakanja ali celo odpovedovanja. Ravno sem se ustavila pred draguljarno, ko se zaletim v zajetnega moškega v obleki izpred desetletja. Prijel se je za obilen trebuh:
»Oprostite za nerodnost. Tisti mladenič vas že nekaj časa čaka.«
Prebledela sem.
»Kako vendar ve, kam grem?«
Premerila sem debeluha, ki me je ravnodušno opazoval in premerja. Gotovo so se mu v glavi motale pokvarjene ideje. Takšni debelinkoti doma, med valjanjem po svojih, mrožem podobnim ženičkam, sanjajo o takšnih, kot sem jaz. Hotela sem nekaj reči, a me je prehitel:
»Gospa Lina, ves čas ste na lovu za srečo. Razumem vaše dileme. Si želite zaužiti srečo brez pretvarjanja? Želite okusiti resnično srečo, o kateri globoko v sebi sanjate?«
Ne vem čemu, a besede debeluha so se me dotaknile na prav poseben način. Od kod je vedel za moje ime? Želela sem pohiteti mimo njega, a sem obstala:
»Gospod, od kod veste moje ime? Sva bila v poslovnem odnosu?« saj se nisem spomnila obrazov vseh svojih strank. Mož je odkimal in nadaljeval s svojim melodičnim glasom:
»Predstavljam izjemno pomembno in vplivno ustanovo in lahko vam pomagam. Probleme vidimo, preden se zgodijo. Tako skrbimo za ravnotežje stvari.«
Prestrelile so me njegove besede:
»Zakaj pa mislite, da potrebujem kakšno pomoč? Nič mi ne manjka.«
Mož se je skrivnostno nasmehnil:
»Mi vemo za vašo težavo, čeprav se je vi še ne zavedate. Ravno zato vam ponujam kredit sreče.«
»Kredit sreče?« sem pretreseno odkimala. Kakšen vrag je to? Sumničavo sem vprašala:
»Kaj s tem mislite?«
Zapletla sem se v ta neumni pogovor, zato sklenem, da ga bom speljala do konca. Saj ne bi bila prva neumnost, ki sem ji nasedla. Še vedno se spominjam tipa, ko me je dobesedno nategnil z lažnim diamantom. Ocenjevala sem obilno postavo pred sabo. Ta debeluh gotovo ne ve, kje ga ima pod tem megastičnim vampom. Verjetno ščije po občutku ali v plenice. Mož je zaupljivo dodal:
»Gospa, naj vas pomirim, ne nosim plenic,« so me pokosile njegove ravnodušne besede:
»Ukvarjamo se z reševanjem različnih konvencionalnih problemov na nekonvencionalen način. Čeprav ne veste, kaj je resnična sreča, imate ta hip izjemno srečo, kajti naša pisarna je tu zraven. Pojdite in vam vse v miru razložim.«
»Gospod, saj ne potrebujem celih litanij,« sem se poskušala izviti, a me je radovednost potegnila v presenetljivo urejen lokal. Razgledala sem se in v oči mi je padel nenavaden, a očitno silno star lestenec, na njem je bingljala igralna kocka.
Debeluh je odracal za pult in na mizo položil šop papirjev. Zamislila sem se. Tip je imel celo neke papirje. A sem se takoj zaklela, ne dam mu niti ficka. Niti enega bakrenega centa! Nič! Nula! Zero! Očitno mi je bral misli:
»Gospa, ta kredit ne omenja denarja. Gre za kredit sreče. Vam povem, kaj to pomeni?«
Kaj mi je ostalo drugega? Samo prikimala sem in mož je zajel sapo:
»S to kreditno pogodbo boste deležni resnične življenjske sreče. Ker gre za kredit, boste morali svojo srečo odplačati.«
Že sem hotela nekaj reči, a me je s kretnjo nekako utišal:
»Uživali boste srečo do svoje smrti. A ko nastopi vaš čas, ne greste v nebesa ali pekel, kar je običajna pot slehernikov. Vaša duša bo šla v dodeljeno vam telo. V njem boste odplačali glavnico kredita z običajnimi obrestmi.«
»Kakšen je to kredit? Kako ima lahko obresti nekaj, kar ni izraženo v kešu?« sem bila resnično presenečena. Mož je zaupljivo prikimal:
»Tu ni nobenega keša, kot pravite denarju. Po podpisu pogodbe vas najkasneje v enem letu doleti resnična sreča, užili jo boste do konca svojih dni. Potem pa ...«
Nisem želela poslušati blebetanja. Če sem nasedla, bom nasedla do konca:
»Dajte mi, naj podpišem. Res ni nobene finančne klavzule? Kam se nasmehnem skriti kameri?«
Mož je samo resno odkimal:
»Gospa, mi smo resna institucija in zagotovo nimamo skritih kamer. Tudi brez njih vse vidimo in slišimo.«
Izgubljala sem za moje pojme neverjetno trdoživo potrpežljivost:
»Če ni denarnih klavzul, takoj podpišem. Sicer sem srečna,« a debeluh je rezko dvignil glas:
»Vi niste srečni. Zadovoljili ste se z iluzijo, kjer količino denarja in materialnega blagostanja enačite s srečo. Denar nima ničesar skupnega z resnično srečo. Tej sreči ste se odpovedali v najbolj nepravem trenutku,« in mi ni pustil do besede, saj mi je njegova nenavadna odločnost zaprla usta:
»A nisem tu, da vam delim nauke. Priporočam vam, da najprej preberete, kar mislite podpisati. Čeprav ne gre za finančne zadeve, gre za kredit.«
Čakanje nikoli ni bila moja vrlina. Ignorirala sme njegov nasvet, zgrabila nalivno pero z vgravirano igralno kocko in se podpisala na vse tri izvode. Odložila sem hecno pisalo, pobrala svoj izvod pogodbe in brez besed, brez oziranja odhitela skozi vrata na obljudeno ulico.
Vrvež me je hitro pomiril. Pogledala na uro. Zamujam. Zoprna reč. Že zdaj sem bila petnajst minut v zamudi. Če bo tip dober, se zna nabrati še dodatnih petnajst minut in znova se bom morala izgovarjati za zamudo. Robert ima zadnje čase po čudnem naključju več časa in takoj opazi, če se kje zadržim. Včasih je bil blesavo zatopljen samo v kovanje keša, a zdaj ima naenkrat čas zame, kar je včasih precej zoprno. Zdaj sem pač v letih, ko sem potrebna. Kaj vem, koliko let mi je nebeški bog še namenil?
Zagledala sem tipa in tedaj me je nekaj prešinilo. Začutila sem mrazeči stisk okoli srca.
Kaj je zdaj to?
Vsak korak je postajal vse težji. Saj me menda ni trofnil infarkt? Za hip sem obstala, zatem sem odločno nadaljevala. Tip mi je veselo pomahal. Oj, kakšne mišice, kakšno telo! Seveda tudi jaz nisem neka uvela zgužva. Z nekaj lepotnimi operacijami imam joške kot najstnice. Vse samce rajcajo pokonci stoječi joški, saj je to znak, da se na njih še niso pasli potomci. Pač prastari moški nagon še iz časov praskupnosti. Komu mar?
Tip je znal z mano. Tedaj sem se zavedla svojega statusa. Šinilo mi je v glavo!

Resnično sem bila rojena pod srečno zvezdo. Zdaj, ko so vsi nepotrebni statisti varno pod rušo, se lahko dokončno osamosvojim. Roberta sem zavrtela okoli prstov in ga fino ožela. Ponosna sem bila na svojo veščino. Ironija je hotela, da sem proti njemu uporabila pravniške packarije, ki sem se jih od njega naučila. Ker sem bila mati samohranilka, sem to znala unovčiti. Pobrala sem mu boljšo polovico firme, vilo, štiri od šestih počitniških hiš, obe jahti in helikopter. Po domače, oskubila sem ga skoraj do kosti. Pa še mastno rento za mulce je plačeval.
Delaj dobro!

 

SMF spam blocked by CleanTalk