Username: Password:

Show Posts

This section allows you to view all posts made by this member. Note that you can only see posts made in areas you currently have access to.


Topics - Boki

Pages: [1]
1
Interesne skupine / Natečaj prijateljev iz Srbije
« on: April 17, 2018, 01:18:46 PM »
Ne vem, če ste bili deležni vsebine natečaja in niti ne vem, če je to prava lokacija - po potrebi prestavite. Tole sem dobil na mail in mogoče bi koga zanimal izziv, saj sodeluje srbsko tolkiensko društvo Valinor Club:



Quote
Tolkindanski konkursi


Udruženja „Valinor Srbija“ i „Autostoperski vodič kroz fantastiku“  i ovog proleća vas pozivaju da učestvujete na književnim i likovnim konkursima za decu i odrasle koje zajednički organizuju. Ovaj način iskazivanja počasti delima Dž. R. R. Tolkina, jednog od najvećih stvaralaca epske fantastike, polako postaje tradicija, a kao i svake godine pripremili smo prikladne nagrade za radove koje stručni žiri, sastavljen od književnika, likovnih umetnika i novinara, proglasi najuspešnijim.


Učesnici će biti podeljeni u četiri starosne kategorije, a mi smo se potrudili da teme konkursa odgovaraju uzrastu autora. Svaki učesnik može da pošalje po jedan likovni i/ili književni rad na adresu valinor.club@gmail.com do 15. maja 2018.


Kategorije :


Deca – do 10 godina
Juniori – od 11 do 16 godina
Mladi – od 16 do 21 godine
Odrasli – od 22 godine




Književni konkurs:


Tema književnog konkursa za mlađe kategorije (deca i juniori) je "Da li ste videli patuljke?" ... ili vilenjake, džinove, orke, čarobnjake, zmajeve ili neka druga neobična stvorenja na koja biste mogli da naiđete šetajući se Tolkinovom Srednjom zemljom.


Za starije kategorije (mladi i odrasli) tema je "Priče iz Okruga" - hobitski mitovi i legende, veliki junaci Okruga i Srednje zemlje, priče o čarobnjacima, patuljački rodoslovi i slične zavrzlame... Pustite mašti na volju.


Dužina: do 5.000 karaktera (slovnih znakova, računajući i razmak) za mlađe kategorije, i 10.000 karaktera za starije kategorije. Nećemo mnogo zameriti ako bude i neki karakter više, ali ne previše. U obzir dolaze i priče i pesme.


Prihvatamo radove na oba pisma - ćiriličnom i latiničnom - ravnopravno, kao i radove autora na svim jezicima sa kojih nije potreban prevod na srpski.


Likovni konkurs:


Tema likovnog konkursa za mlađe kategorije (deca i juniori) ista je kao i tema književnog konkursa: "Da li si video patuljke?" ...ili vilenjake, džinove, orke, čarobnjake, zmajeve ili neka druga neobična stvorenja na koja biste mogli da naiđete šetajući se Tolkinovom Srednjom zemljom.


Za starije kategorije (mladi i odrasli) tema je "Mitovi iz Srednje zemlje". 


Radovi mogu biti potpuno originalni u pogledu izmišljenih bića, a mogu se oslanjati na opise iz nekog od Tolkinovih dela, ali ne smeju da budu plod precrtavanja.


Molimo vas da uz vaše radove obavezno pošaljete sledeće podatke: ime i prezime (ili pseudonim), godine starosti i kontakt podatke (mejl i/ili telefon). Takođe, apelujemo na vas da poštujete propisani rok za slanje (15. maj), kako bi članovi žirija imali dovoljno vremena da adekvatno (pr)ocene svaki rad.


Žiri će iz svake kategorije izabrati po tri najbolja rada, a proglašenje pobednika i dodela nagrada biće održani na festivalu Tolkindan 2018.

2
Domišljija ne pozna meja / Fanfest na svoji spletni strani
« on: March 30, 2018, 12:26:00 PM »
Fanfest, Slovenski festival fantazijske književnosti je dobil svojo spletno stran. ker smo imeli šele en festival brez zbirke, je stran še precej "tanka".
Še enkrat opozarjam na festivalski razpis Fantastična antična Celeia. Zbrana dela bo ocenjevala mednarodna komisija iz treh držav.
Že kar takoj opozarjam, da dela v angleščini sprejemamo samo od avtorjem, ki jim materni jezik ni slovenščina.

3
Domišljija ne pozna meja / Meteorita
« on: January 08, 2018, 12:32:52 PM »
Letošnja Meteorita bo 7. aprila na Jesenicah. Upam, da ne bo kdo na ta vikend organiziral česa sorodnega.
Konvencija je posvečena meteoritu, ki je padel na Mežaklo.

4
Tega topica ni, je pa lahko koristen, da bodo lastni literarni prispevki na enem kupu, vsem na očeh, v zabavo vseh.
Prebijam led z večjim delom eno od zgodb (pač omejitev 20000 znakov), Kredit sreče skoraj končanega mozaik romana z delovnim naslovom Krediti dobrega in zla:
Quote
Kdo sem pa jaz? Vas zanima moje ime? Čoravi starši so mi dali ime Lina. Le kateri normalni starš usodo svojega deteta zapečati s tako blesavim imenom? Moji so že takšni. Oba sta garbala za drobiž, navadna šljakarja, on je bil brezposelni luzer od trenutka, ko so ga brcnili od tekočega traku, ona glupa čistilka.
Kaj naj rečem o svojem prejšnjem življenju? O času, preden sem vklopila svojo pamet? Je kot nočna mora, ki se je vlekla, vlekla in znova vlekla. Svojih prvih šestnajst, sedemnajst let se nočem spominjati. Res ne. Zakaj bi se jih? A za razumevanje moje usode se vam bom telegrafsko izpovedala. Moja zgodba naj vam bo za poduk.
V ničvredni luknji ob avtocesti, starca sta ji ljubkovalno rekla »naše stanovanje«, nismo poznali mnogočesa, kar je samoumevno za družine s približno povprečnimi starši. Nikomur ne morem zameriti, ker se ni hotel igrati ali družiti z mano.
Normalni starši so vedno priredili zabavo za vse »Čebelice« iz vrtca in vse vabljene otroke obdarili s čudovitimi igračami. Kaj pa moja debila? Nobene zabave za vse, nobenih daril. Dogajanje, ki sta mu brezmožganska človečnjaka rekla praznovanje otrokovega rojstnega dneva, se je začelo z ritualnim pihanjem starih, napol dogorelih sveč. Torta? Dajte no, kakšna torta neki? Za vrhunec praznovanja sta mi, če lahko temu tako rečem, v roke potisnila neko ničvredno plastiko. Samo enkrat sem bila na človeka vrednem rojstnem dnevu. Enkrat in nikoli več, kar je logično. Vsled mojih klošarskih starcev me seveda niso več vabili. Nikoli in nikamor. Le kdo bi gledal v ponošene cunje iz tretje roke odeto dete? Skromnost, varčevanje, ne moremo si privoščiti in podobne besede so zaznamovale vsakdan pri naši oguljeni mizi.
Kaj se je dogajalo na moj prvi šolski dan? Vsi v razredu so imeli nove torbe, lepe obleke, čudovite čeveljce. A jaz, ubogo dete nesposobnežev? Imbecila sta šla v nekakšen limit, da bi mi kupila neke cenene cunje in plastične čevlje, iz katerih je kričalo »z razprodaje po razprodaji«. Me je kdo maral? Le kdo se bo družil z deklico v oblekah iz skladišča Karitasa?
V tretjem razredu so otroci na prvem obhajilu dobivali mobije, kolesa, tablice in ostalo, kar otrok potrebuje. Zase raje ne omenim, ker me še danes oblije sram. Aja, pozabila sem omeniti, zame sploh ni bilo obhajila. Debila sta kljub svojemu enomestnemu IQ-ju preračunala – če me dasta k verouku, mi bo treba nekega dne celo kaj kupiti.
Me sprašujete po družinski sreči? Kakšna je to sreča, če na valeti delaš reklamo za komisijsko prodajalno? Po končani osnovni šoli, za moja debilna starca je to pravi doktorat, je treba po njunem hitro priti do kruha. Obilno sta modrovala, če lahko nekdo z IQ 9 sploh modruje, kako najhitreje v praktičen poklic. Mati se je bedasto hahljala:
»Lina, s frizersko imaš zagotovljen dober kruh. Tudi kozmetika ali šiviljstvo sta dobra izbira. Čez dve, največ tri leta boš pri svojem kruhu.«
Prekipelo mi je:
»Misliš? Naj bom sužnja, kot si ti? Na srečo nimam imbecilne ravni pameti, ker sem odličnjakinja, zato grem na gimnazijo,« in takrat sem jima pokazala sredinec. Potem sta se zjokala, mati je neumno hlipala:
»Ata je znova ostal brez službe. Firma je šla v stečaj. Pol leta ni dobival plače. Ne moremo si privoščiti štiri leta šole, po kateri nimaš poklica.«
Pa sem ju zabila:
»Zakaj pa hodi v službo, če ni keša?«
Popolnoma mi je bilo jasno, petnajstletni punci, da je takšno razmišljanje za njun IQ vrhunec intelektualnega napora.
Foter je znova pristal na zavodu. Tam bi mu lahko na čelo vgravirali inventarno številko. In kaj je počel? Nič. Zijal je v zrak in mešal dnevno luč na sončni upravi.
Z enomestnim IQ pač nisi sposoben niti izgovoriti besed, kot so prekvalifikacija, pridobivanje kompetenc in podobnih vesoljskih tem.
Ko je mati nekega dne prišla zvečer vsa scotana od službe in še honorarnega dela, sem prednjo postavila pločevinko piva. Na srečo sem sodila med prizadevna bitja in sem za vikende in občasno med tednom delala preko študenta. Cele počitnice sem predelala in pridno varčevala. Se ve, da zase. Zgodilo se je tistega vročega septembrskega večera:
»Že zdaj moram misliti na maturo in s tem povezanimi stroški.«
Odvrnila je z nepozabno bedastim izrazom na obrazu:
»Zakaj?«
Moje potrpljenje je bliskovito kopnelo:
»Zakaj?« sem ponovila vprašanje in odvrnila. »Ker je treba kupiti maturantsko obleko, čevlje, plesni tečaj in maturantski ples. Ne hodim v šolo za bodoče služkinje, temveč sem gimnazijska odličnjakinja. Moja najbližji cilj ni suženjstvo za drobiž, temveč bom zlata maturantka. Že zdaj začni misliti tudi name.«
Mati je bilo skoraj kap ob misli, da mora njena hči iti na svojo maturo v človeka vrednih oblekah. Ne bom pozabila njene face zgroženosti. Foter se itak ni vtikal v nič. Kako naj bi se, saj je bil broken do amena. Tu in tam je kje kaj pošaflal za sendvič in pivo. Domov ni prinesel kaj več od drobiža.
Bližalo se je novo leto. Počakala sem, da sta bila skupaj:
»Vsi starši v razredu otroku nudijo kaj več od hrane s pretečenim rokom trajanja. Poleg učenja delam in prispevam skoraj polovico hišnega proračuna. Šolske potrebščine kupujem sama. Tudi plesni tečaj sem si plačala. Kaj pa vidva?«
Mati je začela cviliti:
»Misliš, da mi je vseeno? Kaj ni najpomembnejša družinska sreča, da smo zdravi? Zakaj si šla v tako drago šolo? Če bi šla v fri ...,« a ji nisem dovolila dokončati stavka:
»Naj bom luzerska služkinja ali brezposelni postopač? Ne, nočem postati to, kar sta vidva!« sem skoraj zakričala, jezno skočila na noge in nasršena od besa odkorakala iz kuhinje. Dovolj sem imela njunega stokanja.
Seveda se nista veliko sekirala glede tega, kar sem jima rekla. Še opica ima več soli v glavi. Zvečer sta se predala svojemu edinemu zadovoljstvu. Znova sem morala poslušati njuno živalsko sopihanje. Mati je cvilila, a oče je brundal od sladostrastja. V tistem hipu mi je v glavo šinila ideja, kako hitro in dobro zaslužiti ter se za povrh imeti še fajn.
Sprva sem to počela za manjši denar in z mladimi fanti. A sem se jih hitro naveličala, čeprav sem si kmalu kupila lepe obleke, računalnik in drugo, kar potrebuje mlada ženska. Starca sta zmajevala z glavo. Dolgo nista ničesar komentirala. Nekega dne me je mati vprašala:
»Od kod ti računalnik? Videti je nov.«
Kar pogrelo me je bedasto vprašanje, saj sem ga ravno dala iz škatle. Besno sem zarenčala:
»Res blesavo sprašuješ. Od tvoje mizerije že ni, torej utihni in se primi metle. To je edino, kar znaš.«
Mati se je zgroženo prijela za glavo:
»Saj nisi vpletena v kakšen kriminal?«
Znova me je razbesnela raven njenega idiotizma:
»Če je kdo vpleten v kriminal, sta to vidva s fotrom. Oba sta kriminalno nesposobna idiota. Sama sem si prigarala denar za maturantski ples, sama sem si kupila vse, kar potrebujem za normalno življenje. Komaj čakam dan, da se vaju losam. Dovolj mi je te parade nesposobnosti! Dovolj!« je moj glas odmeval.
Mati je spustila pogled v tla. Vedela sem, da se je začela cmeriti. Vsi nesposobneži se cmerijo, ko jim kdo pokaže ogledalo.


Starejši gospodje so za moje mojstrovine plačali veliko. Znala sem se jim pravilno posvetiti. Kmalu sem v enem letu zaslužila več kot moja starca v vsej svoji delovni dobi. Študirala sem v Ljubljani, daleč od njune luknje ob avtocesti. Zaradi posla sicer nisem blestela, komaj sem izdelovala letnike, a sem bila sama sebi dovolj. Nekega dne mi je mati poslala za rojstni dan darilni bon za dvajset evrov. Temu drobižu sem priložila še stotaka in dopisala:
»Ne žali me z drobižem, nabranim na hodniku sosednjega bloka. Raje si kupi kaj novega za obleči.«
Svoje telo sem ohranjala v boljših fitnes klubih, kozmetičnih in frizerskih salonih. Za hip me je zmrazilo ob misli, kam sta me hotela nesposobna starca spraviti. Ja, prav ste si zapomnili. Hotela sta, naj bom frizerka. Po njunem je to najboljša šola in frizerke vedno najdejo delo. Namenila sta mi vlogo služkinje, ker v njunem svetu imbecilov ni drugačne strategije življenja. Polpismeni čistilki z nedokončano osnovno šolo se zdi frizerska šola vrhunska akademija. Prav rada sem tem sužnjam tečnarila za vsako malenkost. Hotela sem, da se zavejo svojega brezupnega položaja. Mogoča bo katera inteligentnejša dojela moje sporočilo in bo hotela iz sebe narediti kaj več. Jaz sem bila vse višje, a one so teptale tla podna.
Kljub stalni in kvalitetni klienteli sem se zavedala, da bom morala na primeren način spremeniti svoj poslovni model. Zadala sem si nov poslovni cilj. Moram si najti primernega alfa samca.
S kolegico sva zjutraj kofetkali. Malce sem ji razložila svoje načrte. Na moje presenečenje me je pobarala:
»Najdi si takšnega, da boš srečna. Sicer pa, saj se ti nikamor ne mudi. Ravno si diplomirala in lahko si srečna, ker si dobila pripravništvo v tako elitni firmi. Ne bom te spraševala, kako ti je to uspelo glede na tvoje ne ravno bleščeče akademske dosežke.«
Veselo sem prikimala:
»Srečna bom samo ob sposobnem moškem, takšnemu, ki ve, kaj hoče in to tudi dobi. Kaj naj počnem z nesposobno mevžo?«
Kolegica je zmajala z glavo. Očitno me ni čisto razumela. Popolnoma sem jo arumela. Njena mati je kirurginja, drugi ali tretji očim, le kdo bi jih štel, je lastnik odvetniške pisarne. Ona prvih dvajset let življenja ni preživela v klošarskem gnezdu, obdana z debili in potrebščinami iz Karitasa. Nikoli ni občutila zaničevanja in poniževanja otrok sposobnejših staršev. Njej niso pripravili »drek« bombe. Niso upali.


Lahko si rečem, da imam srečo! Resnično! Ujela sem alfa samca firme. Robert je imel, poleg vile in nekaj počitniških »hišic«, tudi jahto in celo helikopter. Vse to je prigaral s svojo kozmetično firmo. Sicer je bil dolgočasen, v postelji crkotina in rad je težil z malenkostmi. >Pri poslu je bil pravi lev, poslovni alfa samec, zaradi česar sem ga vzela. Pravzaprav je oživel samo takrat, ko je delal edino stvar, ki me osreči - denar. Redno sem se relaksirala s kakšnim šopingiranjem. Rodila sem dva mulca. Seveda so ju našrpicali brezimni porivači, saj možiček ni bil sposoben česa več od brzinskega praznjenja. Od prej sem bila navajena mesne doze in temu se nisem hotela odpovedati. Samice pač potrebujemo kakovostni obred parjenja.


Dve leti nazaj je zvilo mojega fotra. Mati je moledovala, naj kaj ukrenem. Kaj sem lahko storila? Da bi zapravljala keš za podaljševanje agonije reveža, ki je slučajno špricnil v mojo mati? Niti slučajno. Smrt ga je odrešila mizerije. Še na pogreb nisem šla. Z dobrim avtomobilom in lepimi oblekami nisem hotela zbranim revežem nabijati slabe vesti. Pa še z Janezom sem bila zmenjena.
Leto kasneje je od samega tarnanja zvilo še mojo mater. Najprej so me gnjavili zaradi stroškov zdravljenja, a sem jih zabila, kot jih znam samo jaz. Je dolžnost sposobnega otroka, da rešuje nesposobne starše? Ker ni imela pribite pare, razen bedne penzije, so prepustili naravi, naj jo odreši muk.
Pokopala jo je socialna, saj na srečo nisem bila formalni lastnik ničesar omembe vrednega. Služba za podporo nesposobnim, kot rečem sociali, ker to tudi je, je iskala način parazitenja na moj račun. Naučila sem se, kako preprečiti družbenim zajedavcem lepljenje na sadove uspeha. Niti najmanj me ne zanima, kam so odvrgli trupla debilov, ki sta bila v igri usode slučajno moja biološka starša.


Nekega poletnega dopoldneva sem tako hitela na randi. Mlad pripravnik je hitro ugotovil, da bo dobil službo preko moje zahtevne češplje. Zdaj sem bila jaz tista, ki je lahko vlekla vrvice marionet. Čeprav sem bila malce preko štirideset, sem se imela za seksi in predvsem srečno žensko. Imela sem svoje potrebe in nisem bila navajena čakanja ali celo odpovedovanja. Ravno sem se ustavila pred draguljarno, ko se zaletim v zajetnega moškega v obleki izpred desetletja. Prijel se je za obilen trebuh:
»Oprostite za nerodnost. Tisti mladenič vas že nekaj časa čaka.«
Prebledela sem.
»Kako vendar ve, kam grem?«
Premerila sem debeluha, ki me je ravnodušno opazoval in premerja. Gotovo so se mu v glavi motale pokvarjene ideje. Takšni debelinkoti doma, med valjanjem po svojih, mrožem podobnim ženičkam, sanjajo o takšnih, kot sem jaz. Hotela sem nekaj reči, a me je prehitel:
»Gospa Lina, ves čas ste na lovu za srečo. Razumem vaše dileme. Si želite zaužiti srečo brez pretvarjanja? Želite okusiti resnično srečo, o kateri globoko v sebi sanjate?«
Ne vem čemu, a besede debeluha so se me dotaknile na prav poseben način. Od kod je vedel za moje ime? Želela sem pohiteti mimo njega, a sem obstala:
»Gospod, od kod veste moje ime? Sva bila v poslovnem odnosu?« saj se nisem spomnila obrazov vseh svojih strank. Mož je odkimal in nadaljeval s svojim melodičnim glasom:
»Predstavljam izjemno pomembno in vplivno ustanovo in lahko vam pomagam. Probleme vidimo, preden se zgodijo. Tako skrbimo za ravnotežje stvari.«
Prestrelile so me njegove besede:
»Zakaj pa mislite, da potrebujem kakšno pomoč? Nič mi ne manjka.«
Mož se je skrivnostno nasmehnil:
»Mi vemo za vašo težavo, čeprav se je vi še ne zavedate. Ravno zato vam ponujam kredit sreče.«
»Kredit sreče?« sem pretreseno odkimala. Kakšen vrag je to? Sumničavo sem vprašala:
»Kaj s tem mislite?«
Zapletla sem se v ta neumni pogovor, zato sklenem, da ga bom speljala do konca. Saj ne bi bila prva neumnost, ki sem ji nasedla. Še vedno se spominjam tipa, ko me je dobesedno nategnil z lažnim diamantom. Ocenjevala sem obilno postavo pred sabo. Ta debeluh gotovo ne ve, kje ga ima pod tem megastičnim vampom. Verjetno ščije po občutku ali v plenice. Mož je zaupljivo dodal:
»Gospa, naj vas pomirim, ne nosim plenic,« so me pokosile njegove ravnodušne besede:
»Ukvarjamo se z reševanjem različnih konvencionalnih problemov na nekonvencionalen način. Čeprav ne veste, kaj je resnična sreča, imate ta hip izjemno srečo, kajti naša pisarna je tu zraven. Pojdite in vam vse v miru razložim.«
»Gospod, saj ne potrebujem celih litanij,« sem se poskušala izviti, a me je radovednost potegnila v presenetljivo urejen lokal. Razgledala sem se in v oči mi je padel nenavaden, a očitno silno star lestenec, na njem je bingljala igralna kocka.
Debeluh je odracal za pult in na mizo položil šop papirjev. Zamislila sem se. Tip je imel celo neke papirje. A sem se takoj zaklela, ne dam mu niti ficka. Niti enega bakrenega centa! Nič! Nula! Zero! Očitno mi je bral misli:
»Gospa, ta kredit ne omenja denarja. Gre za kredit sreče. Vam povem, kaj to pomeni?«
Kaj mi je ostalo drugega? Samo prikimala sem in mož je zajel sapo:
»S to kreditno pogodbo boste deležni resnične življenjske sreče. Ker gre za kredit, boste morali svojo srečo odplačati.«
Že sem hotela nekaj reči, a me je s kretnjo nekako utišal:
»Uživali boste srečo do svoje smrti. A ko nastopi vaš čas, ne greste v nebesa ali pekel, kar je običajna pot slehernikov. Vaša duša bo šla v dodeljeno vam telo. V njem boste odplačali glavnico kredita z običajnimi obrestmi.«
»Kakšen je to kredit? Kako ima lahko obresti nekaj, kar ni izraženo v kešu?« sem bila resnično presenečena. Mož je zaupljivo prikimal:
»Tu ni nobenega keša, kot pravite denarju. Po podpisu pogodbe vas najkasneje v enem letu doleti resnična sreča, užili jo boste do konca svojih dni. Potem pa ...«
Nisem želela poslušati blebetanja. Če sem nasedla, bom nasedla do konca:
»Dajte mi, naj podpišem. Res ni nobene finančne klavzule? Kam se nasmehnem skriti kameri?«
Mož je samo resno odkimal:
»Gospa, mi smo resna institucija in zagotovo nimamo skritih kamer. Tudi brez njih vse vidimo in slišimo.«
Izgubljala sem za moje pojme neverjetno trdoživo potrpežljivost:
»Če ni denarnih klavzul, takoj podpišem. Sicer sem srečna,« a debeluh je rezko dvignil glas:
»Vi niste srečni. Zadovoljili ste se z iluzijo, kjer količino denarja in materialnega blagostanja enačite s srečo. Denar nima ničesar skupnega z resnično srečo. Tej sreči ste se odpovedali v najbolj nepravem trenutku,« in mi ni pustil do besede, saj mi je njegova nenavadna odločnost zaprla usta:
»A nisem tu, da vam delim nauke. Priporočam vam, da najprej preberete, kar mislite podpisati. Čeprav ne gre za finančne zadeve, gre za kredit.«
Čakanje nikoli ni bila moja vrlina. Ignorirala sme njegov nasvet, zgrabila nalivno pero z vgravirano igralno kocko in se podpisala na vse tri izvode. Odložila sem hecno pisalo, pobrala svoj izvod pogodbe in brez besed, brez oziranja odhitela skozi vrata na obljudeno ulico.
Vrvež me je hitro pomiril. Pogledala na uro. Zamujam. Zoprna reč. Že zdaj sem bila petnajst minut v zamudi. Če bo tip dober, se zna nabrati še dodatnih petnajst minut in znova se bom morala izgovarjati za zamudo. Robert ima zadnje čase po čudnem naključju več časa in takoj opazi, če se kje zadržim. Včasih je bil blesavo zatopljen samo v kovanje keša, a zdaj ima naenkrat čas zame, kar je včasih precej zoprno. Zdaj sem pač v letih, ko sem potrebna. Kaj vem, koliko let mi je nebeški bog še namenil?
Zagledala sem tipa in tedaj me je nekaj prešinilo. Začutila sem mrazeči stisk okoli srca.
Kaj je zdaj to?
Vsak korak je postajal vse težji. Saj me menda ni trofnil infarkt? Za hip sem obstala, zatem sem odločno nadaljevala. Tip mi je veselo pomahal. Oj, kakšne mišice, kakšno telo! Seveda tudi jaz nisem neka uvela zgužva. Z nekaj lepotnimi operacijami imam joške kot najstnice. Vse samce rajcajo pokonci stoječi joški, saj je to znak, da se na njih še niso pasli potomci. Pač prastari moški nagon še iz časov praskupnosti. Komu mar?
Tip je znal z mano. Tedaj sem se zavedla svojega statusa. Šinilo mi je v glavo!

Resnično sem bila rojena pod srečno zvezdo. Zdaj, ko so vsi nepotrebni statisti varno pod rušo, se lahko dokončno osamosvojim. Roberta sem zavrtela okoli prstov in ga fino ožela. Ponosna sem bila na svojo veščino. Ironija je hotela, da sem proti njemu uporabila pravniške packarije, ki sem se jih od njega naučila. Ker sem bila mati samohranilka, sem to znala unovčiti. Pobrala sem mu boljšo polovico firme, vilo, štiri od šestih počitniških hiš, obe jahti in helikopter. Po domače, oskubila sem ga skoraj do kosti. Pa še mastno rento za mulce je plačeval.

5
Za Supernovo obstaja stalni razpis. Revija izhaja za zdaj samo v tiskani obliki, 2x letno, v nakladi med 200 in 300 izvodi. Izhaja s podporo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Mestne občine Celje in donacije Cinkarne Celje d.d. Revija potuje tudi v tujino in tam občasno gostuje. Omenjena je tudi v tujih medijskih objavah.
Roki:
Za pomladno številko - 15. 2.
Za jesensko številko - 15. 8.

STALNI RAZPIS

Kratka zgodba ali črtica do 4000 besed (24.000 znakov s presledki)
Poezija - skupaj do 200 vrstic (stihov), pesem max. 100 stihov
Esej ali recenzija - do 2000 besed (do 12.000 znakov s presledki)
Besedilo mora biti napisano v materinem jeziku avtorice oz. avtorja.
FANFICTION ZA 4. ŠTEVILKO
Ker 3. številka na naslovnici gosti H. G. Wellsa, je fanfiction namenjen njegovi znani Vojna svetov.
Vojna svetov v Sloveniji
Črtica do 1000 besed (6000 znakov s presledki).
Poezija do 50 stihov.
Rok za pošiljanje: 1. 2. 2018
Pošljite na naslov urednika bojan.ekselenski@gmail.com ali naslov Celjskega literarnega društva - celjsko.literarno@outlook.com.
MEDNARODNI RAZPIS ZA 2. SLOVENSKI FESTIVAL FANTAZIJSKE KNJIŽEVNOSTI
Za 2. festival je objavljen razpis za kratko zgodbo ali poezijo na temo ANTIČNA CELEIA NA FANTASTIČNI NAČIN
Zgodba - dolžina do 3500 besed (21000 ZNAKOV)
Poezija - do 100 stihov
Rok za oddajo: 15. julij 2018 na naslov fanfest.festival@gmail.com
Zgodbe in poezijo bo ocenjevala mednarodna žirija.




6
V Trubarjevi hiši literature na Stritarjevi 7 v Ljubljani bo 28. novembra (torek) ob 20h predstavitev Supernove. Povedali bomo nekaj o 3. številki in podali nekaj o pravkar končanem slovenskem festivalu fantazijske književnosti.
Mogoče bo koga zanimal mednarodni literarni natečaj.

7
Domišljija ne pozna meja / 1. slovenski festival fantazijske književnosti
« on: November 04, 2017, 01:46:27 PM »
V regiji je kar nekaj festivalov fantazijske književnosti. Pravzaprav je regionalno povezovanje avtoric in avtorjev izredno bogato in pri tem sodelujemo tudi nekateri slovenski avtorji.
Končno je tudi Slovenija dobila svoj lastni festival fantazijske književnosti, FANFEST:SI, ki je del regionalnega povezovanja avtoric in avtorjev domišljijske literature. Festival pripravlja Celjsko literarno društvo in se bo odvijal v Celju v soboto in nedeljo, 11. in 12. 11. 2017 na treh različnih lokacijah.
Glavni gost je svetovno znani in največkrat prevajani še živeči srbski pisatelj dr. Zoran Živković. Intervju z njim je v novi Supernovi.

Ljubitelji vrhunske literature bomo imeli možnost srečanja z njim v okviru festivala in posebnega literarnega večera, namenjenega njegovemu svetovno odmevnemu opusu. najbolj priznani svetovni kritiki ga postavljajo ob bok največjim literarnim imenom sodobne literature.
Po njegovih delih so snemali nanizanke, filme, radijske igre ipd. in je dobitnik mnogih prestižnih nagrad.
Vse o festivalu na spletni strani CLD.
Vsi, ki vas zanima kakovostna domišljijska literatura, ste vabljeni v Celje.

8
Mogoče tole utegne koga malce zazibati v zlati Gospodarjev čas.

9
Domišljija ne pozna meja / Vitezi in Čarovniki
« on: May 24, 2017, 07:39:23 PM »
V novi Bukli je kratka predstavitev Vzpona indigo otrok.
Somrak Drugotnosti, Povesti iz sage Vitezi in Čarovniki gre proti koncu, tiskana izdaja bo razširjena z bitko za najsevernejše vilinsko otočje Almandro. Vrača se vilinski kralj Almis For, ki je pomemben lik v Vzponu Elejle. Tudi v tej knjigi se bo soočil z damejahom. Prvič bodo opisana nova orožja ene in druge strani. Kako se bodo vilinski napredni umetni vojščaki soočili z ljudmi v belih oklepih, oboroženi s kristalnim orožjem? Je vilinska magija sposobna ustaviti ognjene sulice, jate tzevogov in se skriti pred umetnimi letečimi stvori?
Tukaj je malce za gušt:
Quote
Še preden se nakaže kratek zimski dan, se na velikih ladjah odprejo velike lopute. V poveljniški dvorani, na vrhu admiralske ladje z dvojnim trupom, se zberejo trahiki napadalnih tarikov. Virena pritiska na nenavadne kvadrataste umetne kamne in magična plošča sredi mize oživi. Z magijo ustvarjena svetloba oblikuje zemljevid otočja. Cilji magičnih kristalnih kopij se rdeče pobarvajo:
»Gospodje, zdaj gre zares,« in pritisne na rdeče pobarvan kamen, ki se vdre pod pritiskom nežnega prstka. Pojavi se odštevanje.
Ko se prikažejo štiri ničle, se ladja rahlo strese, zatem zamolklo zagrmi in ognjene sulice siknejo v nebo proti označenim ciljem na otokih.
Na magični tabli se izrisujejo poti sulic. Nobena magija jih ne ustavi. Ob udarcu v sveto vilinsko zemljo se območje udarov sulic pobarva rdeče. Vsak zadetek prinese silovito ognjeno pustošenje, za njim ostane petmetrski udarni krater.
Prisotni trahiki se spogledujejo. Virena se zareži:
»Čas je za drugo rundo!« in znova pritisne na čudežni kamen. Ponovi se sosledje odštevanja, čakanja na zadetke in ognjenih izbruhov.
Možje napeto pričakujejo morebitni vilinski odziv. Kot neskončen dan se vleče pol ure čakanja v nadležni tišini. Vilinci z ničimer ne pokažejo svoje prisotnosti. Na otočju se ne pokaže noben znak dejavnosti. Virena si zadovoljno mane dlani:
»Vilinci, če imajo tam kaj, so se odločili počakati. Ustrezimo jim! Začnite z invazijo! Če je kje nastavljena kakšna past, se bo morala sprožiti,« rezko ukaže in trahiki pohitijo izvrševati svoje vnaprej določene naloge. V prvem valu je deset tarikov, ki morajo do naslednjega jutra pripraviti mostišča na vseh treh glavnih otokih.
Z ramp vzletijo jate tzevogov, ki obalno območje zasujejo z ognjenimi izbruhi in motrijo za morebitnim vilinskim odzivom. Ognjene sulice so v prah spremenile nekaj starodavnih vilinskih razvalin. Jezdece spremljajo čarovniški kovinski ptiči in Vireni posredujejo žive slike dogajanja.
Jutranja zora je že precej svetla, ko se z velikih ladij spustijo manjše ladjice, napolnjene z orki in kačjeglavci, da zasedejo najmanj izpostavljeno mostišče na severu glavnega otoka. Orki in kačjeglavci naj bi zmedli obrambo in privabili morebitni prvi odziv.
Pol ure za prvim valom, ko ta skoraj doseže obale, tik pred sončnim vzhodom, sidrišča nosilnih dvotrupnih ladij zapustijo večji čolni s kristalnim pogonom.

10
Ujeto v kamero, glasbo, na papir ... / Tolkindan 2017
« on: May 09, 2017, 01:30:49 PM »
Prijatelji iz Srbije pripravljajo Tolkindan. Za pogledati. :h14001:

11
Domišljija ne pozna meja / Novice, ki ne potrebujejo svojega topica
« on: April 26, 2017, 06:43:43 AM »
Tudi prejšnji forum je imel takšen topic.
Največja regionalna ZF konvencija, Sferakon, bo letos od 12. do 14. maja na običajni lokaciji - FERI Zagreb. Letos bo 39. ponovitev in je najstarejši takšen dogodek v naši soseščini. Začelo se je že v rajnki Jugoslaviji in je bila kar 12x tudi naša domača konvencija. Malokdo ve, da je bil nagrajenec Sferakona tudi Miha Remec.
Na letošnjem programu je tudi predstavitev edine slovenske tiskane revije za spekulativno fikcijo Supernove in kratek oris dogajanja pri nas.
Letošnji častni gostje (vsaka resna konvencija jih ima) so pisatelj James Lovegrove (serija Pantheon), Justyna Anna Barys, izjemna znanstvenica, ki dela v evropski vesoljki agenciji ESA in Dalibor Talajić, stripovski avtor.

12
Domišljija ne pozna meja / Nova številka Supernove
« on: April 11, 2017, 10:00:53 PM »
Te dni sem dobil novo številko Supernove.
V njej so sledeče zgodbovno poetične vsebine:
Slovenske barve na prozni strani zastopata:
Samo Petančič: Jezero
Tejka Novšak: Muholovec
Iz Srbije imamo zanimiv par:
Tihomir Jovanović Tika: Strašilo
Milena Stojanović: Nikoline sanje
Iz Nemčije imamo Gerda Maximoviča - Izum profesorja Weinsteina
Belgijski prispevek Frank Roger - Kopirnica
Poezija je iz treh virov:
Lawrence Schimel - Kako ustvariti človeka
Dare Gozdnikar - Singularnost, Senca
Teja Gale - Balerina
Človek naslovnice: Jules Gabriel Verne, prispevek o njem je pripravil Andrej Ivanuša
Zadnja stran: Dare Gozdnikar - Astrovid
V reviji je tudi na kratko o vseh avtoricah in avtorjih. Nekateri so precej priznani in znani v svojem in širšem okolju.
Razpisi - Za Vsesledje, Fanfiction in Supernovo.
Za prevode iz angleščine zahvala Martinu Vavpotiču in Teji Gale. Za prevode iz srbščine pa je poskrbel urednik, saj je precej domač s hrvaščino in srbščino.
Več o razpisih na spletni strani Celjskega literarnega društva.
Revijo Supernova od zdaj izhaja tudi s podporo JSKD.
Najbližje predstavitev revije bodo 13. maja na Sferakonu v Zagrebu in 16. maja v Celjski kulturnici. Žal je predstavitev na Meteoriti preprečila bolezen. :'(
Naročniki na revijo bodo revijo v kratkem prejeli na dom, plačajo le poštnino, revija je zaradi javnih sredstev brezplačna.
Še vedno se lahko naročite na Supernovo. bojan.ekselenski(afna)gmail(pika)com, pošljete ime, priimek in poštni naslov, da vas poštar najde. POdatki ostanejo pri meni, ne gredo v nobene druge ali, bog ne daj, tretje namene.
Supernova NE IZHAJA v e-obliki, je čisto analogna revija.

Pages: [1]